Govor je o velikem denarju za vojsko, ki ga, tako kot je danes strukturirana, nedvomno potrebuje, ne nazadnje zaradi bolj dostojnega plačila njenih pripadnic in pripadnikov, ki pa je z gledišča današnjih zdravstvenih razmer, zlasti primanjkljajev v zdravstvenem sistemu ter tudi realnih groženj in izzivov časa, ki ga živimo in ki prihaja, do neke mere vržen stran oziroma nesmotrno načrtovan.
Ga. Glavina pravi, da ni zadrta pacifistka. Sam se prištevam k pacifistom, četudi brez zadrtosti, a delim velik del njenih ocen. Razlikujeva se nekoliko le pri namembnosti tematizirane vsote, ki jo osebno opravičujem izključno, ko gre za nakupe reševalnih zrakoplovov – raje bi sicer namesto transportnega letala na seznamu videl canadaira ali dva air tractorja – in boljše plače najslabše plačanim vojakinjam in vojakom.
Tisti, ki me berejo, vedo, da že nekaj časa vztrajam pri tezi, da bi bilo treba Slovensko vojsko (SV) reformirati v celoti in državo odpraviti iz zveze Nato, oziroma v obratnem vrstnem redu, ker če ostanemo v tem zavezništvu, se bomo morali še naprej držati njegovih pravil, ki jih krojijo, kot je znano in razumljivo, najmočnejše članice, ZDA v prvi vrsti. Mi smo le ubogljivi podizvajalci. Pa ne le pravil, tudi doktrine in politike, kar se je v našem 15-letnem članstvu že ničkolikokrat potrdilo (Irak, Afganistan, Sirija, Libanon, Latvija, jedrski pritisk vse bolj proti vzhodu Evrope, zavrnitev pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja…). In pravila, ki so jih postavili »veliki«, nas silijo k povečevanju proračuna za vojsko – formalno za »obrambo« – na 2 odstotka BDP države.
Ne razumem, zakaj Levica še ni sprožila potrebnih postopkov za razpis zakonodajnega ali vsaj posvetovalnega referenduma o našem nadaljnjem članstvu v Natu. Naj ponovim še enkrat: če si je upalo Združeno kraljestvo izglasovati brexit oziroma oditi iz EU, kar se tudi v praksi kaže kot izjemno zapleten proces z nepredvidljivimi posledicami, pa je zapustiti Severnoatlantsko zavezništvo veliko bolj enostavno, razen če pristanemo na to »ujetništvo« iz strahu pred tem, kar bi nam »užaljeni gospodarji« utegnili storiti zaradi našega odhoda.
A če se vrnem k reformi SV: sem za to, da bi že danes porabljali denar zanjo bolj smotrno in še posebej s pogledom naprej, v to, kar nas čaka, v izzive, ki jih prinaša čas in za katere vemo; pri opozarjanju na to je stroka enotna. Gre za krizo, ki jo doživljamo s covidom-19, za podobne, ki se nam utegnejo zgoditi, ko bo ta mimo (morda še hujši virusi), ter za posledice tako neustavljivih podnebnih sprememb kot enako nezadržnih migracij. Opisano se zagotovo dogaja in se še bo, to, da bi nas kdo vojaško napadel oziroma ogrožal (kdo?), pa je tako pričakovanje, kot da bo cunami zalil Ljubljano. Skratka, potrebujemo več zdravstvenega in negovalnega osebja, bolje opremljeno zdravstvo in civilno zaščito, popolnitev policijskih vrst, tudi v zaporih, in vojsko v bistveno manjšem obsegu, a usposobljeno – tu soglašam z go. Glavina – za kibernetsko in biološko obrambo ter za sodelovanje na mednarodnih mirovnih misijah pod izključnim okriljem Organizacije združenih narodov.
Za predlagane spremembe, to je za prekvalifikacije dela vojakinj in vojakov za potrebe zdravstva, socialnega skrbstva, civilne zaščite in policije, za nakup reševalnih in gasilskih zrakoplovov in za usposabljanje ter opremljanje vojske za kibernetsko in biološko varnost ocenjujem, seveda špekulativno, da bi bilo načrtovanih 780 milijonov evrov več kot dovolj. K tej reformi sem pozval mojo politično izbranko SD, enako pozivam Jožeta P. Damijana in Koalicijo ustavnega loka. Morda bodo zbrali dovolj poguma in znanja za ta izziv, če pa ne, naj zmorejo vsaj pristop k pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Brez tega svojega razočaranja ne bom mogel skriti.
Aurelio Juri, Koper