Ga pa ni junaka, da bi s sklicevanjem na epidemijo udaril po mizi in se potrudil, da bi se od marca do danes zgradila po hitrem, nujnem postopku nova infekcijska klinika, ali pa da bi na primer prenovili negovalno bolnišnico v Ljubljani in bi zdaj, ob novem velikem valu okužb, že imeli rezervo bolniških postelj, kliniko in vsaj eno nadstropje negovalne bolnišnice, ali pa da bi na primer nujno zgradili nekaj domov za starejše občane. Ali spet čakamo pomoč UNRRA, da nam negovalno bolnišnico še prenovijo po sedemdesetih letih? V negovalni bolnišnici je sramotnih 33 postelj, lahko bi jih bilo petkrat več. Prenoviti je treba streho, zamenjati okna, če je kakšna oprema stara, se že da preživeti, nekaj modernejših postelj, pa bi šlo. Pa seveda negovalno osebje, ki ga je treba res dobro plačati.
Ne, to pa pri nas ne gre tako, to se pa ne da tako, ne, naslednjih deset let se bo iskalo primerno zemljišče za infekcijsko kliniko, v javnih razpisih se bodo vrstile pritožbe, ko bo infekcijska klinika končno zgrajena, bodo ugotovili, da je premajhna, da so dvigala in vrata preozka, skratka, da je vse narobe in da smo za vse plačali najmanj dvojno ceno.
Hkrati pa je seveda treba primerno plačati delovno silo, medicinske sestre, negovalce, bolničarje in seveda tudi zdravnike, da ne pobegnejo v druge manj stresne službe.
Menim, da je to pomembnejše od orožja, tako da denar zagotovo je, volja za uresničitev bi tudi morala biti, vendar je za oblast lepše, če ustvarja »vojno« stanje, krizo, mi pa z izgovorom na epidemijo nazadujemo, samo privatizacija napreduje.
Toliko časa sem že v službi, da sem konec osemdesetih plačevala še samoprispevke za zdravstvo in še za kaj, zdaj bi pa vse kar podarili. Javno je javno in naj tako ostane. Oblast mora delati v dobro ljudi in naj se ne ukvarja samo s svojimi stolčki.
Jana Gruden, Ljubljana