Tudi druga etapa letošnje Vuelte je bila sorazmerno kratka, a zelo eksplozivna. 151 kilometrov od Pamplone do Lekunberrija je ponudilo tri kategorizirane vzpone in dolg zahteven 17-kilometrski spust za konec etape. Vsekakor teren, ki je obljubljal boje med najboljšimi za skupno uvrstitev in tudi priložnosti za napade od daleč. Priča smo bili prav vsemu. Tako kot včeraj, so se kolesarji morali najprej spopasti z dvema vzponoma tretje kategorije, 17 kilometrov pred ciljem pa jih je čakal še Alto de san Miguel, vzpon prve kategorije.
Beg nevtraliziran pred zadnjim vzponom
Etapa se je začela pričakovano, z begom manjše skupine v kateri je bilo pet kolesarjev. Ti so si pred glavnino, ki ji je tempo narekovala ekipa Jumbo-Visma, privozili več kot štiri minute prednosti. Ob pričetku drugega vzpona dneva na Puerto de Urbasa, 70 kilometrov do cilja, se je iz ubežne peterice za samostojni napad odločil Tim Wellens (Lotto-Soudal), ki si je hitro privozil minuto in pol prednosti pred ostalimi ubežniki, prednost pred skupino pa je narasla že na več kot šest minut. Nizozemska ekipa v glavnini ni kazala nobenih znakov, da bi si želela ujeti ubežnike, zato so se na čelo glavnine postavili kolesarji španskega moštva Movistar in prednost vodilnih se je hitro začela topiti. 40 kilometrov do cilja je prednost vodilnega Wellensa znašala zgolj še 3 minute in možnosti za etapno zmago so se zmanjševale iz kilometra v kilometer. Vse bližje vodilnemu Belgijcu so se vse bolj bližali tudi preostali ubežniki in so ga tudi ujeli. Peterica v ospredju ni dolgo zdržala skupaj, saj je s svojo srečo poskusil še Bruno Armirail (Groupama-FDJ), ki pa tudi sam ni mogel premagati glavnine, ki je v ozadju pedala začela obračati na polno. Nervozo v glavnini je povzročil tudi dež, saj bi bil ob mastni cesti zaključni spust še bolj zahteven, kar je pomenilo, da so že na vzponu najboljši želeli skupino zmanjšati na najmanjše število kolesarjev, da bi bilo tveganje za morebitni padec po klancu navzdol čim manjše. Za nenavaden napad se je dobrih trideset kilometrov pred ciljem odločil Richard Carapaz (Ineos), ki se je v spremstvu dveh kolesarjev preselil do vodilnega Armiralija in na začetku zadnjega vzpona imel 15 sekund prednosti pred glavnino. Vseeno Ekvadorec ni mogel priti daleč in kmalu so se vsi najboljši znašli na čelu skupine.
Dumoulin znova ni mogel slediti
Tempo na vzponu je še naprej narekovala ekipa Movistarja in povzročila kar velik upad kolesarjev v ospredju. Slab dan je imel znova pred začetkom Vuelte eden glavnih kandidatov za končno zmago Tom Dumoulin (Jumbo-Visma), ki je odpadel in se bo verjetno, tako kot na Touru, v naslednjih dneh prelevil v pomočnika Primoža Rogliča, ki bo tako še uradno postal edini kapetan svoje ekipe. 30-letnik tudi danes ni imel nobenih težav pri držanju ritma vseh napadalcev, ob sebi pa je imel do samega konca izjemnega pomočnika Seppa Kussa. Na vrh vzpona na Alto de san Miguel je skupaj prišlo 8 kolesarjev, ki so se podali na zahteven spustu in so še računali lahko na etapno zmago.
Soler najbolj pogumen na spustu
Kolesarji so imeli tudi srečo, da na drugi strani vzpona ni več deževalo in je bila cesta mokra zgolj še na nekaterih delih, zato so se v dolino lahko spustili brez zavor. Osmerici se je nato iz ozadja pridružil še Gorge Bennet (Jumbo-Visma), ki je tako število kolesarjev na čelu dirke povečal na devet, deset sekund prednosti pred vsemi pa si je takoj na začetku spusta nabral Marc Soler (Movistar). Soler ni popuščal na spustu in je svojo prednost še povečal. Tri kilometre do cilja je znašala 20 sekund in Španec je že lahko začel o etapni zmagi. Izjemen uspeh, ki si ga je ekipa Movistarja z izjemnim delom čez celotno etapo zaslužila. »Zelo sem vesel zmage, saj smo se z ekipo na drugo etapo zelo dobro pripravili že pred začetkom Vuelte. Točno smo vedeli kdaj moramo napasti in vesel sem, da sem uspešno zaključil delo celotnega moštva,« je bil zadovoljen v cilju zmagovalec. Skupina z najboljšimi v skupni uvrstitvi se je nato v sprintu pomerila za drugo mesto in preostale bonifikacijske sekunde na cilju. Roglič je pokazal, da letos na Vuelti ničesar ne bo prepuščal naključju in si bo privozil čim večjo prednost pred najzahtevnejšimi etapami. Prepričljivo je zopet dobil sprint favoritov in tako še povečal prednost v skupnem seštevku. »Naporen dan je za nami, živčen zaradi vetra in težkega vzpona na koncu. Toda naša ekipa je spet dobro opravila nadzor nad celim dnevom in me držala v pravem položaju. Vzpon je bil težak, Soler se je po njem odpeljal in zmago si je zaslužil. Movistar je res izredno močan, danes so to le potrdili, saj so dirkali odlično,« je dejal Roglič. Tretji je bil tako kot včeraj Dan Martin.
Martin je z današnjim tretjim mestom prehitel Carapaza v skupni razvrstitvi in je tako prvi zasledovalec Rogliča. Za Slovencem zaostaja devet sekund, tretji pa je Carapaz, ki ima enajst sekund zaostanka za Rogličem.
Danes svojega dne ni imel niti Matej Mohorič (Bahrain McClaren), ki na Vuelti išče etapne zmagi in si je od druge etape precej obetal. Mohorič slovi kot kolesar, ki se najbolje spušča in je upal, da bo v današnjem zaključku lahko napadal zmago. A tempo najboljših je bil na vzponu zanj premočen in Mohorič se ni mogel vmešati v boj za zmago.
