Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić je med prvim uradnim predsedniškim obiskom v Beogradu leta 2003 dejal, da morajo biti Hrvati v Vojvodini most sodelovanja med državama. Slabi dve desetletji kasneje se je to pokazalo v praksi, ko je Srbija hrvaški manjšini v Srbiji prejšnji teden v uporabo predala rojstno hišo bana Josipa Jelačića v Petrovaradinu pri Novem Sadu. Srbija je za hišo prispevala 600.000 evrov. Na slovesnosti sta srbski predsednik Aleksandar Vučić in hrvaški zunanji minister Gordan Grlić Radman soglašala, da odnosi med državama niso sijajni, da pa jih je mogoče okrepiti.

Vučić je tudi spomnil, da je z odkupom hiše za hrvaško manjšino izpolnil obljubo bivši hrvaški kolegici Kolindi Grabar - Kitarović, da bodo reševali konkretne težave, s katerimi se soočajo Hrvati v svoji domovini Srbiji. Vučić in Grabar-Kitarovićeva sta leta 2016 podpisala deklaracijo o izboljšanju odnosov in reševanju odprtih vprašanj. Z dokumentom, ki je znan kot subotiška deklaracija, sta državi pokazali načelno pripravljenost za izboljšanje položaja obeh manjšin, za reševanje spora o meji ob Donavi, za pospešeno izvajanje sporazuma o nasledstvu iz leta 2001 in za pojasnjevanje usode pogrešanih med vojno.

Premik le pri eni točki

Za zdaj je videti premike pri prvi točki. Predaja Jelačićeve rojstne hiše sledi simbolnim potezam hrvaške strani ob obletnici operacije Nevihta. Hrvaški premier Andrej Plenković je na letošnji proslavi v Kninu jasno izrazil obžalovanje zaradi srbskih žrtev med operacijo, prejšnji mesec se je udeležil spominske slovesnosti za srbske civiliste v zaledju Knina, ki so jih po Nevihti pobili še neznani storilci. Sodelovanje Beograda in Zagreba postaja vidnejše tudi pri podpori predstavnikom Hrvatov in Srbov pri uresničenju nekaterih interesov teh dveh konstitutivnih narodov v BiH.

S hišo za Hrvate v Petrovaradinu bo Srbija pridobila tudi kakšno točko pri pogajanjih z EU, ko gre za eno najzahtevnejših poglavij o reformi sodstva in o temeljnih pravicah, kamor štejejo tudi pravice narodnostnih manjšin. Hrvaška sicer izkorišča članstvo v EU, da bi pritisnila Srbijo za izpolnitev obljub, ki jih je sama dala, med drugim zagotovitev vsaj enega poslanskega mesta v srbski skupščini za pripadnike hrvaške skupnosti, glede na to, da imajo Srbi na Hrvaškem tri zagotovljene stolčke v saboru, Samostojna demokratska srbska stranka je celo je koalicijska partnerica HDZ v vladi, njen član SDSS Boris Milošević pa podpredsednik vlade.

Predsednika in premierja se nočejo srečati

Hrvaška in Srbija sta po vojni sicer podpisali več sporazumov in deklaracij, kot je bila tista o normalizaciji odnosov iz leta 2001, a je bilo potem storjenega bolj malo. Ni pa bilo veliko premikov niti po subotiški deklaraciji. Ko gre za mejo ob Donavi, strani soglašata, da o ničemer nimata soglasja. Vprašanje nasledstva je kljub zavezam še naprej izjemno počasen proces. Glede EU pa desničarske stranke na Hrvaškem zahtevajo, da Zagreb blokira približevanje Srbije članstvu, dokler ne bodo rešene usode vseh pogrešanih oseb iz vojne. Na Hrvaškem iščejo še približno 2000 žrtev vojne. Hrvaška vlada sicer vztraja, da nikoli niso imeli namena blokirati Srbije na poti v EU.

Hrvaški predsednik Zoran Milanović za zdaj tudi zavrača možnost, da bi se srečal z Vučićem, tako kot hrvaški premier Plenković ne vidi potrebe, da bi se dobil s srbsko premierko Ano Brnabić. Na obeh straneh se zavedajo, da se odnosi ne morejo izboljšati čez noč, zlasti ko gre za čustva ljudi in spomine na vojno. Na Hrvaškem se bliža obletnica vukovarske tragedije 18. novembra, ki je od letos tudi dela prost dan kot dan spomina na vse žrtve domovinske vojne. Bo pa to nova priložnost za oceno ravni zaupanja med Hrvati in Srbi oziroma za sproščanje napetosti v odnosih.