Prostovoljstvo, lokalni in mednarodni mladinski programi, ustvarjalni projekti, socialno vključevanje, delo za skupnost. In večna otroška želja: imeti psa. »V otroštvu ni šlo, ker smo živeli v bloku. Ko pa sem se preselil, se mi je kmalu pridružil aljaški malamut Šon, pravzaprav kot darilo za sestrin rojstni dan. Nemudoma je postal polnopravni družinski član. Z njim sem se včlanil v Kinološko društvo Brežice, kjer se je hitro začela tudi moja zgodba v smeri reševalske kinologije.«
Jernej Agrež se spominja: »Šon je bil prvi pes, s katerim sem se učil, kako učiti psa. Daj tačko, sedi, te reči. Začel sem opravljati tečaje in izpite, ki so zapisani v pravilniku mednarodne kinološke organizacije. A v Kinološkem društvu so pogosto omenjali reševalce. Da obstaja neka posebna skupina, včasih smo jih videli od daleč, ko so se zbirali s svojimi psi. To je v meni vzbudilo posebno zanimanje. In kmalu je bila radovednost tako velika, da sem se jim pridružil ter začel z njimi delati po reševalskem programu.«
Človek in pes
»Da človek postane vodnik reševalnega psa in da njegov pes postane reševalni pes, se mora zložiti veliko stvari. Predvsem je treba vedeti, da se to ne zgodi v nekaj tednih ali mesecih, pač pa po nekaj letih trdega dela. Ogromno je vzponov in prav toliko je tudi padcev. Skupne treninge imamo enkrat na teden, a posameznik se s svojim psom ukvarja vsak dan. Naše delo ne dopušča polovičarstva. Zelo je pomembno, da ljudje, ki pristopijo k tej dejavnosti, razumejo vso resnost in kompleksnost procesa,« opozarja Jernej Agrež.
»Človek in pes kot reševalna ekipa ne moreta drug brez drugega. Pomembno je, da človek razume, v kaj se spušča. In pomembno je, kakšnega psa ima. Če gre za pasmo, ki že na prvi pogled ni ustrezna, pri nas ne more delovati. Recimo čivave, mopsi … Ne gre. Ne zato, ker smo žleht, ampak ker takšnemu psu pasemske karakteristike ne dovoljujejo, da bi bil reševalni pes. Ne zmore premagovati ovir, se ustrezno odzvati,« pojasnjuje Jernej Agrež.
In dodaja: »Tudi jaz sem svojo pot začel z aljaškim malamutom, ki za reševanje ni idealna izbira. A sem delal z njim, ker je bil pes, s katerim sva že šla skozi prvo šolanje. Ko se je Šon približeval upokojitvi, sem poiskal mladiča črnega nemškega ovčarja, ki je danes moj pes za intervencije, poleg njega pa imam še mlajšega kratkodlakega nemškega ptičarja, ki je že opravil začetne izpite in ki ga v kratkem čaka regijska preizkušnja Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. To je tisti korak, ko preizkusimo, ali je pes že primeren za intervencijo, ali pa je še treba graditi.«
Ko iščeš in … najdeš
Jernej Agrež danes deluje v Kinološkem društvu IZAR. »Naši člani so ali aktivni vodniki reševalnih psov ali vodniki upokojenih psov, ki zdaj šolajo mladiče, ali pa potencialni novi vodniki – vodniki kandidati. Tedensko se dobivamo na treningih iskanja. Psu simuliramo, da je nekdo izginil v gozdu, in on ga prek igre išče. Z mladimi psi je bolj igrivo, razdalje so manjše, starejšim psom bolj otežimo situacije, bolj se morajo potruditi, premagati večje razdalje … Tudi vodnika preizkušamo, njegove sposobnosti orientacije v naravi, komunikacije v stresnih situacijah, zbiranja podatkov v nedorečenih okoljih …«
Društvo torej skrbi, da so psi in njihovi vodniki vedno v formi, hkrati pa za Zvezo vodnikov reševalnih psov Slovenije zagotavlja reševalno enoto. »Reševalna enota je skupina vodnikov in njihovih psov, ki imajo opravljene določene izpite in ki imajo opravljeno regijsko preizkušnjo. Takšne ekipe so uvrščene na klicno listo Uprave RS za zaščito in reševanje. Vsaka slovenska regija ima svojo izpostavo Uprave in svoj regijski center za obveščanje. Vsak regijski center za obveščanje ima klicno listo enot z reševalnimi psi. Naše društvo zagotavlja reševalno enoto za Posavje, Dolenjsko in Belo krajino, tudi malo na Štajersko segamo,« razlaga Jernej Agrež.
Pri tem z velikim ponosom govori o društveni ekipi. »Brez ekipe ni ničesar. Vsi smo prostovoljci. In vsi smo vložili ogromno časa in denarja v to, da stvar deluje. V desetih letih, kolikor obstajamo, smo šli skozi množico stresnih situacij, takšnih in drugačnih. Videli smo mnoge tragedije. Prebedeli mnoge noči. In to nas povezuje. Vpeti smo v zelo močno in zelo široko mrežo nacionalnega sistema za zaščito, reševanje in pomoč. In zmeraj smo ponosni, ko kakšen kolega – pa ni treba, da se poznamo osebno - objavi, da so neko akcijo pripeljali do srečnega konca, da so našli, da so uspeli preprečiti najhujše … Takrat veš, da se dela dobro. Pa čeprav tega mogoče ni naredila tvoja ekipa, nisi naredil ti, ampak so to naredili ljudje, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo kot ti, in ti veš, kako težko je včasih priti do rezultata. Vidiš solze svojcev, ki so našli pogrešano ljubljeno osebo. Utrujene, a srečne oči. Takrat si ponosen, da si del te mreže, del te ekipe, del te močne naveze psov in ljudi.«
