Položaj podeželskih učiteljev.

Kako se že začenja naša pot? Kaj ne veš več?

Z zrelostnim izpričevalom si stopil pred čmernega nadzornika, ki ti je preskrbel dekret – »prognanico« tja daleč za Rovte. (…)

Podeželski učitelji spadamo k takozvanim malim ljudem. Naj se nihče ne pohujša nad tem, taka je naša usoda. Naše delo obstoji iz tisoč in tisoč malenkosti, ki jih ne vidi vsakdo in zato ima naše delo le malo priznanja Kdo vidi vse delo učiteljevo v zakotni vasi? Mogoče kak nadzornik avstrijskih časov, ki vtakne za hipec v njegov razred svoj birokratski nos? Kdo pa vidi naše podrobno narodno delo, ki je v tesnem stiku s šolo? Uradnih ur ne poznajo na deželi, kajti po šolskem času so ure izvenšolskega delovanja – podrobnega narodnega dela. Narod je treba dvigniti in to se ne doseže kar tako čez noč ali mogoče s par roditeljskimi sestanki in s skioptiškimi predavanji! Tisoč malenkosti je treba, predno se pokaže viden uspeh podrobnega dela. Na misel mi hodijo lepe besede, ki jih je napisala med vojno v »Ženskem svijetu« naša pisateljica Kvedrova idealni bosanski devojki, ki je bila vsa nesrečna, ker ni znala prijeti dela za narod pri pravem koncu. Kaj ji je rekla gospa Zofka? »Idite v prvo kmetiško hišo in ako najdete tam nesnažno, vzemite metlo v roko in pometite hišo, ali pa vzemite dete v naročje in ga potolažite – imeli boste zadoščenje, da ste storili nekaj za narod.« (…) Tisoč malenkosti je, ki jih nihče ne vidi, tisoč del opraviš, ki jih nihče ne plača in ne – prizna. Navzlic temu pa olajšaš delo drugim, preprečiš sto nesreč. Vendar ne tarnamo, ker nas vodi pri tem ljubezen za svoj narod, katerega vredni sinovi hočemo biti!

Včasih je imela dežela vsaj materijalno vrednost pred mestom, danes je pa prešlo. Aprovizacijske skrbi na deželi jemljejo dve tretjini vsega dela in pod težo te neznosnosti trpi tudi šola. Za živila moraš danes obletati vse hribe in doline ter beračiti od hiše do hiše. Vedno čuješ: »Kaj bodemo pa mi jedli?« (…)

Danes je podeželsko učiteljstvo z delom silno preobloženo. Naše šolstvo trpi vsled vojne in preureditve državnih in socijalnih razmer. (…) Stare knjige so pošle, novih definitivnih še ni – narod se pa v draginjo šolskih potrebščin uživeti – noče. To velja seveda le za šolo, kajti čez vinske visoke cene ne zabavlja nihče, na zvezke in knjige se pa huduje vsakdo. Vsi tozadevni sklepi konferenc so zastonj. Če preskrbuje država vojake z municijo, naj še šole – pa s kulturno! (…)

Zato je netovariško, nedemokratsko in nepatrijotsko, če se nekateri kapricirajo le na mesta, dočim naj drugi mesto njih ali za nje zgagajo v vaški mizeriji, se pokmetijo in potonejo! (…)

Učiteljski tovariš, 14. oktobra 1920

Poglavje o narodnonezanesljivem učiteljstvu.

Kljub čiščenju po prevratu je ostalo med učiteljskim osobjem še dosti zagrizencev, ki ljubijo Jugoslavijo samo prvi dan v mesecu, ko prejmejo plače. Sicer pa ti ljudje pridno hujskajo proti dinastiji, oblastem in našemu troimenemu narodu. Schulvereinski zaupnik Wankmüller na primer sedi še vedno v toplem gnezdu, slovenski njegov tovariš pa lepo mirno trpi na kaki hribovski šoli! – Učiteljica I., ki je med vojno kaznovala učenke, ako so na cesti govorile slovensko, je še vedno na vodilnem mestu v Ljubljani. Po Mariboru in drugih nemškomešanih krajih so učiteljice, ki pravijo, da znajo »windisch«, pa nočejo govoriti. Na najbolj ogroženih obmejnih krajih službujejo moči, ki slovenščine ne znajo. Ti pojavi so nekaj nečuvenega! Ali naj naša kraljevina zares redi še dalje take gade na svojih prsih? Saj je prav! Kdor je rojen Nemec, naj ostane, bilo bi nemoralno siliti ga, da kar čez noč postane Slovenec. Brezdvomno se pa mora zahtevati od vsakega državnega uslužbenca in učitelja, da se nauči našega jezika ter ga spoštuje. (…)

Domovina, 1. julija 1921

Armada brezposelnega učiteljstva in obupne razmere, v katerih živi

Ljubljana, 29. januarja. Ponovno so že opozorili na neverjetno mizerijo, ki vlada med brezposelno učiteljsko mladino. Dasi je bilo letos že mnogo nastavitev, je brezposelnost med učiteljstvom še vedno izredno pereča in gotovo nobeden od intelektualnih stanov nima toliko brezposelnih, kakor prav učiteljstvo.

Po najnovejših podatkih, ki jih je zbralo društvo brezposelnih učiteljskih abiturijentov, je v Sloveniji sedaj vsega 720 učiteljev in učiteljic. Ni treba posebej poudarjati, da živi večina teh učiteljev in učiteljic v skrajno bednih in ponekod v naravnost obupnih razmerah. Mnogo jih je, ki so v nadlego doma, kjer sami nimajo sredstev za pravo življenje, zopet so drugi, ki sploh nimajo doma ter se morajo pečati z vsakim delom, seveda tudi ročnim, samo da se prežive. Saj je še v spominu primer, ko se je mariborski učitelj, ki dolgo ni mogel dobiti namestitve, lotil – dimnikarskega poklica. (…)

Slovenski dom, 29. januarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib