To, da so se politična opozicija in tisti, ki jih je uvedba aplikacije skrbela (informacijski pooblaščenec, razni institucionalni varuhi in drugi), odločno odzivali, je odraz odgovorne drže. Povsem tehnično gledano bi aplikacija utegnila imeti nekatere uporabljive učinke. Tudi če ne bo tako, ne bo drastične škode, razen denarja, porabljenega za njeno vzpostavitev. Kar pri njej bolj bode v oči, so njeni (možni) nameni za kasnejše čase. Računalniškim poznavalcem je jasno, da ni »keč« v tem, kaj posamična tehnološka storitev omogoča na »prvo žogico«, pri kateri je komunikacijska naloga marketinga (političnega ali drugega) to storitev za javnost narediti sprejemljivo. Zato bi bilo bolje vedeti, kakšne nastavke ima aplikacija za covid-19 v svojem tehnološkem nedrju, na podlagi katerih bi kasneje, če in ko bi se pojavil politično zrel trenutek, lahko postala priročno sredstvo politične oblasti pri pridobivanju podatkov s ciljem sledenja državljanom.
Vedno je na voljo kakšna kriza
Aplikacijo za covid-19 gre v tej luči, torej v luči pridobivanja podatkov, gledati tudi skozi prizmo »zakulisne vojne za podatke«, ki za našimi hrbti poteka med različnimi globalnimi in regionalnimi nosilci moči. Situacija z aplikacijo je tu (ne)posredno pomenljiva z dveh vidikov. Prvič v smislu, da politične oblasti širom po svetu verjetno še z večjo dozo zavisti spremljajo tehnološke velikane (Google, Facebook, Amazon idr.), ko ti tako zlahka prihajajo do večplastnih podatkov o svojih uporabnikih po vsej zemeljski obli, medtem ko same državljane malodane moledujejo, da bi v imenu sklicevanja na covid krizo smele zbirati nekaj malega podatkov o njih, pa še to na podlagi njihove prostovoljne privolitve.
Politične oblasti zahodnih demokracij zagotovo zavidajo tudi Kitajski, ki je svoje državljane začela nadzirati s pomočjo družbenega kreditnega sistema, in sicer na podlagi lastne odločitve (ki ji ni botrovala covid kriza), pri čemer ni potrebovala demokratičnega blagoslova svojega prebivalstva. Drugič, dogajanje okrog covid aplikacije je pomembno, saj bo odprlo (ali vsaj odškrnilo) Pandorino skrinjico, kar bo povzročilo, da bodo v prihodnje tudi zahodne demokracije vse bolj samoumevno, odločno in brezsramno posegale v zasebnost svojih državljanov.
Taki primeri so sicer že znani, saj tu in tam izvemo za kolaboracijo oziroma za to, da kakšen tehnološki velikan proda podatke političnim oblastem (sploh ameriški oblasti). Vendar te prakse nimajo legalnega, kaj šele legitimnega ozadja, medtem ko se zgodba s covid aplikacijo odvija demokratično, pred očmi javnosti, in simbolizira nekakšen testni kamen, ki naj pokaže, kako državljane počasi miselno (z)mehčati za podobne tehnološke eksperimente v prihodnosti. Ker je političnim oblastem po svetu covid aplikacijo v precejšnjem obsegu že uspelo vpeljati, to za njih pomeni »luč na koncu predora«, saj bo prepričevanje ciljnih javnosti ob podobnih situacijah v prihodnje potekalo lažje. Seveda vedno v imenu sklicevanja na varnost, svobodo ali še kaj drugega, saj navsezadnje je na obzorju vedno kaka kriza, zdravstvena ali druga (resnična ali umetno spodbujena), ki opraviči razvoj prihodnjih aplikacij.
Nova religija: dataizem
V tej zakulisni podatkovni vojni gre pri političnih oblasteh za še bolj ambiciozne apetite, za željo po združitvi politične in ekonomske moči, slednja pa se vse bolj napaja pri podatkih. In ta sprega obeh moči, ki jo politične oblasti želijo še bolj surovo zaobjeti, s pomočjo poveličevanja podatkov kot glavne surovine za vsesplošno trgovanje, naznanja novo dobo, v katero smo nepovrnljivo vstopili. Gre za nov prihajajoči izem, ki ga je novinar časnika New York Times David Brooks, ko je želel zaobjeti logiko ukvarjanja z ogromnimi bazeni podatkov (big data), leta 2013 poimenoval dataism (dataizem).
Pojav dataizma je dve leti pozneje v svoji knjižni uspešnici Homodeus podrobneje opredmetil in populariziral izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari. Dataizem je na kratko, tako Harari, prihajajoča ideologija oziroma celo nova oblika religije, v kateri prenos informacij postaja najvišja vrednota.
Dataizem je poleg že omenjenega nadzora tudi zelo priročna podstat za razmah virtualne zasvojenosti, ki ji tlakuje pot sodobna fluidna družba, o kateri je že pred dvema desetletjema v svojem delu Liquid modernity spregovoril Zygmunt Bauman. Tovrstna družbena fluidnost (zaton nacionalne države, podaljševanje mladosti, poplitvenje religijskih, duhovnih in umetniških praks, razvoj človekovega telesa v primežu med androidom in mehaničnim človekom) simbolizira zamiranje tradicionalnih stebrov, ki so človeku dajali zavetje za identitetno (iz)gradnjo.
V to odsotnost tradicij vstopa dataizem, ki z virtualno tehnologijo mladim pomaga (za)polniti identitetni vakuum. To pa pri njih terja visok davek konstantne in brezpogojne vpetosti v svet teh virtualnih tehnologij.
Dataizem predstavlja tudi skorajšnje razbohotenje robotizacije in umetne inteligence na račun izumiranja fizičnih in umskih človeških poklicev. To bo preseglo problem prekarizacije ali sistemskih neskladij na trgih dela, saj se utegne zamajati sam finančno-ekonomski sistem. S ciljem opozarjanja na tak črni scenarij je Immanuel Wallerstein skupaj z nekaterimi avtorji že pred leti izdal knjižno delo Ali ima kapitalizem prihodnost? – pisci namigujejo, da bi skokovita rast podjetij, ki bi preveč slonela na robotizaciji in umetni inteligenci, povzročila tolikšen upad zaposlovanja in kupne moči pri človeku kot potrošniku, da ne bi bilo več motivacije za investiranje. Kapitalizem kot razvojni sistem bi s tem za lastnike in kapital postajal vse manj uporaben.
Kaj vse se skriva pod vrhom ledene gore
Seveda je tak razvojni scenarij težko verjeten, saj četudi bi razvojni trendi šli v to smer, bi nosilci družbene moči našli način (razne univerzalne podpore), da bi človeka spet spravili v potrošniški pogon. Toda tako razvojno kastriran človek bi, po Harariju, postajal vse bolj krotek in s tem za politične oblasti lažje obvladljiv.
Pri dataizmu najbolj skrbi njegova elementarna plast, ki predpostavlja spreminjanje človeka kot siceršnjega tvorca humanističnega porekla in varuha ideje o človečnosti. Človek, idejno in razvojno vse bolj podjarmljen od virtualnega sveta, se bo vse bolj odmikal od dveh temeljnih postulatov, ki tvorita njegovo humanost. Najprej gre za postulat samospoznavanja. Harari opozarja, da bo človek spoznavanje samega sebe vse bolj prepuščal računalniškim algoritmom. Hkrati bo zanemaril svojo stalno aspiracijo po preseganju samega sebe, po samorealizaciji oziroma transcendenci, prosto po Maslowu, in s tem tudi ta drugi humanistični postulat idejno zbanaliziral na raven priseganja na virtualno. Živ dokaz takšne neizbrisne degradacije samopresežnega je prav Maslowova hierarhija potreb – pri sklicevanju na njegov model se že pojavljajo poskusi ustoličenja potrebe po virtualnih tehnologijah kot kronske potrebe mladih ljudi.
S tem, ko bo človek svojo humanistično bivanjsko poreklo preveč lahkomiselno podredil virtualni pametni tehnologiji, bo začel vse bolj postajati »podatkovni človek« in kot tak (pre)šibek varuh humanistične tradicije.
Če se spet ozremo na covid aplikacijo, in sicer skozi prispodobo »vrha ledene gore«, je pri aplikaciji ta vrh vprašanje njene (ne)učinkovitosti v luči spopadanja z epidemijo covida-19. Ukvarjanje z ledeno goro pa terja še vzporeden pogled, ki miselno zareže globlje, v zgoraj nakazan dataizem. Dvotirna obravnava covid aplikacije bi potemtakem pomenila, da se v luči prizadevanj za zajezitev koronavirusne epidemije z aplikacijo sprijaznimo, hkrati pa jo tematiziramo kot simptom prihajajočega dataizma.
Konkretne obrise dataistične prihodnosti je najlažje prepoznati v kontekstu razvojnih družbenih vprašanj. Nosilci družbene moči (s politiko na čelu) namreč redko načenjajo razvojna vprašanja, ne da bi se takoj začeli spogledovati z virtualnimi rešitvami. To se je na mikro ravni zgodilo tudi pri covid aplikaciji, saj je aplikacija kot virtualno orodje dobila preveč medijskega prostora. Če na razvoj pogledamo širše, je razvojni besednjak prepreden z virtualnim, pri čemer se sklicevanje na razvoj (pre)pogosto skrči na iskanje načinov za pretvorbo razvojnih strategij in komunikacijskih praks v e-obliko in v množenje vedno novih, čedalje bolj »pametnih« aplikacij.
Razvojnih koncepcij, poglobljenih strateških premislekov znotraj različnih družbenih (pod)sistemov in (pod)področij (kot zdaj v zdravstvu v luči epidemije covida-19) pa se v temeljih ne znamo, nočemo ali ne upamo dotikati. Da o tem, da bi dejansko (in ne zgolj deklarativno) zagrizli v izziv odločne refleksije in vsaj delne prevetritve koncepta rasti kot dominantnega razvojnega modela, s tem da bi ga bolj smelo in vizionarsko soočili z različnimi obstoječimi razvojnimi koncepti, ki ciljajo k uravnoteženosti in trajnosti (trajnostni model, družbena odgovornost, odrast, socialna ekonomija, krožna ekonomija, sistemska bruto družbena sreča, razvojna alkimija…), niti ne govorimo.
Razvoja seveda ne moremo obrniti nazaj in nesmotrno bi se bilo odpovedati nespornim prednostim virtualnega sveta ter njegovih tehnologij. Vendar bi vsa razvojna očaranost z virtualno dobo morala biti ustoličena na ravni »orodja«, kjer ves virtualni arzenal v prvi vrsti služi človeku kot sredstvo, s ciljem žlahtnjenja njegovega humanističnega porekla, in ne kot razvojni tehnološki cilj sam po sebi. Če se bomo preveč lahkomiselno uklonili dataističnim razvojnim tendencam, se nam bo že kmalu začelo pošteno kolcati po naši zdaj očitno vse bolj ohromljeni humanistični esenci. Pri aplikaciji za covid-19 zato ne bi bilo modro spregledati, kaj vse se (lahko) skriva pod njenim vrhom ledene gore.
TONI VRANA, proučevalec razvoja