Letošnjega junija je minilo sedem let od športne upokojitve Aljaža Pegana. Slovenska javnost se enega najuspešnejših telovadcev spominja predvsem po nastopih na drogu, čeprav je štiri od skupno kar 32 zmag v svetovnem pokalu zbral tudi na bradlji. Na obeh orodjih se je v zgodovino zapisal z edinstvenima prvinama, poimenovanima po njem, bržkone bi se s svojim dolgoletnim trenerjem Jožetom Mešlom domislil še katere v drugi disciplini, če mu vadbe na vseh orodjih ne bi preprečile poškodbe. Te so Pegana spremljale večji del kariere in so bile tudi razlog, da je po 33 letih gimnastiki pomahal v slovo. »Ključni dejavnik je bila predvsem poškodba hrbta, saj nikoli nisem vedel, kdaj me bo uščipnilo v njem,« se spominja Aljaž Pegan. Težave s hrbtom ga še vedno spremljajo, a te na srečo niso tako hude, da bi ga omejevale v vsakdanjem življenju.
Svoj zadnji nastop je Ljubljančan vpisal na svoj 39. rojstni dan, odločitev za slovo pa ni bila prezahtevna, saj je v njegovih mislih zorela kar nekaj časa. »Mnogi pravijo, da je treba odnehati na vrhuncu, vendar nisem povsem prepričan, da to drži. Nikoli ne veš, kdaj je vrhunec, in vedno upaš, da boš dosegel še boljše rezultate. Ko si enkrat evropski in svetovni prvak, si želiš to postati znova. Če si pravi športnik po duši, vedno najdeš motivacijo. Zato me je kar nekoliko motilo, ko so mi drugi dejali, da bi moral končati že prej. Zakaj le? Nehal sem, ko sem videl, da ne zmorem več, do takrat pa sem se trudil ustvariti vrhunski rezultat,« trdi Pegan in dodaja, da odločitve kasneje nikoli ni obžaloval, čeprav mu je bilo sprva težko.
Ni si mislil, da bo ostal v gimnastiki
A dvakratni evropski prvak in svetovni prvak iz leta 2005 v pokoju ni užival dolgo. Že nekaj mesecev pozneje je namreč dobil povabilo turške gimnastične zveze, s katero v vlogi svetovalca uspešno sodeluje še danes. »Sem član strokovnega odbora in svetovalec predsednika zveze Suata Celena. Prav tako svetujem moški članski in mladinski reprezentanci. Zaradi tega moram biti seznanjen z vsemi težavami, ki pa jih ni malo,« pojasnjuje 46-letnik.
Napredek, ki ga je Turčija v zadnjih letih naredila v gimnastiki, je znaten. Letos je prvič v zgodovini na svetovnem prvenstvu osvojila medalji – po eno zlato in srebrno, za kar pa po Peganovih besedah zaslug ne nosi le on, temveč tudi zelo ambiciozno vodstvo zveze. »V gimnastiko vlagajo veliko denarja, zato morajo upravičiti sredstva, ki jim jih namenja država. Odkar je vodenje prevzel novi predsednik, je gimnastika tam zelo napredovala,« ocenjuje sogovornik. Pristavi, da ga delo s turško vrsto zelo osrečuje, saj si po koncu kariere ni mislil, da bo ostal v gimnastiki. »Odlično se počutim, saj se še vedno srečujem z ljudmi, s katerimi sem se srečeval vse življenje. A zdaj sem v manj stresni vlogi, zato je vse skupaj enkratno.«
Vrhunski šport več denarja porabi, kot pa ustvari
Čeprav Pegan večino svoje pozornosti zdaj namenja turškim telovadcem, vzdržuje stike tudi s slovenskimi tekmovalci in trenerji, zato je dobro seznanjen z razmerami v domačih gimnastičnih dvoranah. Zaveda se, da je po njegovem slovesu in slovesu Mitje Petkovška v slovenski gimnastiki zazevala velika praznina, kar pa ga ne preseneča. »Prej smo bili navajeni na vrhunske rezultate, ki sva jih dosegala z Mitjo, vendar pa ne bi bilo realno, da bi to trajalo v nedogled. Povsod po svetu v športu prihaja do vzponov in padcev. So boljše in slabše generacije. Edina možnost, s katero bi lahko kontinuirano vzdrževali visoko raven, je ustrezen sistem, tega pa v Sloveniji nimamo, saj zahteva ogromne finančne vložke,« razmišlja nekdanji telovadec.
Spomni, da je nekoč samo Ljubljana imela pet vrhunskih gimnastičnih klubov – Vič, Moste, Trnovo, Bežigrad in Narodni dom, skupina najboljših pa se je nato pod vodstvom enega trenerja zbrala v klubu Trnovo. »To je bil dober sistem, saj so vseskozi prihajali novi tekmovalci. A vse se spreminja. Danes je cilj klubov pridobiti denar, da lahko preživijo, to pa je mogoče le s članarinami rekreativcev. In če trenerji delajo z njimi, ne moreš pričakovati, da bodo ustvarili vrhunskega telovadca. Žal je tako, da vrhunski šport več denarja porabi, kot pa ustvari,« razloži Pegan.
Ob več kot 50 uvrstitvah na zmagovalni oder svetovnega pokala, petih kolajnah z evropskih prvenstev in štirih s svetovnih nekdanjemu telovadcu v karieri manjka le olimpijsko odličje. Razlog, da svojih olimpijskih sanj ni nikoli izživel, je bil v takrat strogih pravilih, za kar je bila norma nastop v mnogoboju. »Ko so dopustili možnost tekmovanja na posameznih orodjih, bi morali spremeniti tudi pravila za uvrstitev na olimpijske igre, vendar pa se to še dolgo potem ni zgodilo. A tako pač je, s tem sem se sprijaznil,« konča Pegan.
