Laburistka Jacinda Ardern, ki od leta 2017 vodi novozelandsko vlado, na predvolilnih zborovanjih pred sobotnimi parlamentarnimi volitvami nikoli ne nosi maske. Ne nosijo je niti udeleženci shodov, niti ne vzdržujejo razdalje. A ne eno ne drugo ni potrebno, saj na Novi Zelandiji ni več okuženih, če ne upoštevamo tistih dveh ali treh na dan, ki jih odkrijejo na testiranjih ob prihodu iz tujine in so v karanteni.
Od začetka pandemije so v petmilijonski otoški in redko poseljeni državi našteli vsega 25 smrti zaradi novega koronavirusa. Med visoko razvitimi državami je uspešnejši samo še Tajvan, novozelandsko strategijo hvali tudi Svetovna zdravstvena organizacija.
Po zadnjih anketah si okoli 50 odstotkov Novozelandcev želi, da bi Ardernova (40), ki jo imajo mnogi zaradi uspešnega spoprijema s pandemijo za heroino, še naprej vodila državo. Okoli 30 odstotkov pa jih podpira 61-letno voditeljico desnosredinske Nacionalne stranke Judith Collins, nekdanjo notranjo ministrico, katere vzornica je nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher. Še leta 2014 je Nacionalna stranka zmagala na volitvah s 47 odstotki glasov.
Previdno z reformami
Odkar so na Novi Zelandiji leta 1996 uvedli mešani proporcionalni sistem, bi prvič lahko neka stranka (laburisti) dobila absolutno večino in sama vladala. Če se bo to res zgodilo, Ardernovi ne bo več treba sklepati koalicijskih kompromisov. Zadnja tri leta je – razen ko je bila leta 2018 na porodniškem dopustu – vodila vlado, v kateri so bili poleg laburistov še Zeleni in desna populistična stranka Najprej Nova Zelandija (NZF). Zaradi slednje ni mogla izpeljati davčne reforme. Del levice ji očita, da je med kampanjo leta 2017 veliko obljubljala, potem pa malo naredila za boj proti socialni neenakosti z investicijami v šolstvo in zdravstvo, s subvencioniranjem najemnin in nakupa stanovanj ter z odpravljanjem revščine med otroki. Zdaj, pred sobotnimi volitvami, odkrito pravi, da ne bo radikalnih reform, če zmaga. Največjo pozornost namerava posvetiti oživljanju gospodarske rasti po pandemiji, četudi je zaradi državnih programov brezposelnost le štiriodstotna.
V resnici Ardernovi ni treba veliko obljubljati. Sama je pred dnevi dejala: »Vsak od nas lahko obljubi celo vrsto stvari, a vlada se izkaže šele, ko se sooči s katastrofo.« Za zmago v soboto je v resnici naredila dovolj. Že 14. marca, ko je bilo potrjenih šele šest okužb, je zaprla meje, nekaj dni zatem pa uvedla strogo splošno karanteno, tako da v začetku maja virusa na Novi Zelandiji ni bilo več. Avgusta (ko je na Novi Zelandiji zima) pa je vladi po nekaj potrjenih okužbah v Aucklandu z odločnimi ukrepi uspelo preprečiti drugi val.
Ardernova je priljubljena tudi zato, ker je po pokolu v dveh mošejah 15. marca 2019 v Christchurchu pokazala ne le zmožnost sočustvovanja, ko se je srečala s bližnjimi pobitih, ampak tudi takoj strogo omejila dostop do strelnega orožja.
Hkrati z volitvami bodo Novozelandci v soboto glasovali tudi na referendumih o legalizaciji marihuane in evtanazije.
