Drama Ta obraz (That Face, 2007), ki bo nocoj v režiji Tijane Zinajić zaživela na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), prvič v slovenskem gledališkem prostoru, je deloma avtobiografsko zapisala takrat komaj 19-letna britanska dramatičarka Polly Stenham, in sicer v okviru programa za mlade pisce pri uglednem londonskem gledališču Royal Court; tam so jo še istega leta v režiji Jeremyja Herrina tudi krstno uprizorili. Tekst je postal prava senzacija – svež, popularen, generacijski in hkrati kritično oster. Pozneje je avtorica napisala še nekaj uspešnih dramskih tekstov.
V zgodbi Ta obraz je v ospredju odnos med z alkoholom zasvojeno materjo Martho (igra jo Tjaša Železnik) in »žrtvujočim« se sinom (Matej Zemljič, k. g.), ki mater »rešuje« – odnos pa meji na incest; tu je tudi odnos med mamo in uporniško hčerjo Mio (Ana Pavlin) in odnos vseh treh do odsotnega očeta, poslovneža Hugha (Gregor Gruden).
Spoštljivo do teksta
»Uprizoritve smo se lotili zelo spoštljivo do teksta,« je povedala dramaturginja in prevajalka teksta Eva Mahkovic, ki je dramo prevedla v slovenščino, podpisuje pa se tudi kot dramaturginja predstave. »Tekst je bil eden prvih, ki je predstavil nov tip literature: gre za glasove, ki včasih niso dobili pozornosti. To so mlade britanske, irske in ameriške avtorice, ki pišejo dramska besedila in prozo. Te ženske pišejo o temah, ki se izrazito dotikajo njihovih življenj, umeščajo pa jih v vsakdanje situacije, z vidika mlade ženske, ki o svojem življenju piše zelo avtobiografsko, celo avtofiktivno; slikajo vsakdanji svet, v katerem se je treba znajti.«
Dramaturginja je izpostavila, da je dramska pisava Polly Stenham do neke mere klasična, bazira na realizmu, celo na naturalizmu; avtorica celo sama pravi, da se zgleduje po literarnih velikanih Edwardu Albrightu in Tennesseeju Williamsu, kar se pozna tudi v sami formi besedila in tematiki – Martha je nekakšen odsev Williamsove junakinje dela Kdo se boji Virginie Woolf? ali Blanche Dubois iz njegovega Tramvaja Poželenje.
Nasilje žalostnih ljudi
Režiserka Tijana Zinajić je poudarila, da so v igralski ekipi trdo delali, ker je bil tekst vsem zelo všeč in je nagovoril vsakega na svoj način. »Šlo je za izkušnje, ki smo si jih osebno delili, ali pa smo izhajali iz popolnega nepoznavanja določenih profilov osebnosti. Vse to nasilje vseh teh žalostnih ljudi in otrok je bilo za vživljanje naporno, hkrati pa je bilo to lahko eno od dobrih izhodišč postavitve – med vlogami ni ne pozitivcev ne negativcev. Včasih ljudje odrastejo, ne da bi razčistili svoje travme, in potem frustracije prenesejo na svoje otroke. Torej oče in mati nista hudobna in ne delata slabo svojim otrokom namerno, ampak to počneta iz lastne nedoraslosti in izgubljenosti. Toda ti otroci potem zlorabljajo naprej, so okrutni sami do sebe in do drugih.«
Likovno je predstavo zasnovala Urša Vidic. Povedala je, da je, opirajoč se na tekst, zasnovala pet prostorov in jih nato združila v enega, »zato je logično, da ne sledimo realistični obravnavi teh prostorov, ampak govorimo o simboličnih pomenih – prostor je nekakšna maketa družinskega prostora, z lučjo, za katero skrbi Andrej Koležnik, pa se spreminjajo kadri in vzdušje«.
