Pojem ambicioznost izvira že iz časa starega Rima, ko so kandidati za javne funkcije nagovarjali in novačili svoje volilce. Počeli so podobno, kar politični kandidati v demokraciji počno ali naj bi počeli še danes – čas so preživljali med potencialnimi volilci in jih pozivali, naj glasujejo zanje. Latinska beseda za ta napor je bila ambitio, ki je prišla iz glagola ambire, ki pomeni iti okoli. Torej gre za stanje proaktivnosti in aktivacije posameznika. Izraz se je v svojo končno obliko in pomen oblikoval v poznem srednjem veku, ko se ambicioznost razlaga tudi kot čudovito željo po napredku ali izboljšanju.
Prav nenehna želja po napredku in izboljšanju pa je tista miselnost, ki odlikuje prave gazele med podjetji. Gazele nas Slovence že 20 let opominjajo, da se do uspeha pride tako, da se izpostaviš, si upaš stopiti iz cone udobja in konkurirati na najzahtevnejših trgih sveta ter iskati vedno nove trženjske pristope za lastne inovacije. To so podjetja, ki svoje ambicioznosti ne skrivajo in je tudi pretirano ne poveličujejo. Le živijo jo. Ambicioznost je del njihovega podjetniškega DNK, ki se kaže v pogumu, viziji in smelih ciljih, da (p)ostanejo najboljši.
Ambicija je dobra in zdrava, če temelji na vrednotah in zavezi, da posameznik ali podjetje želi uspeti in hkrati delati dobro – dobro za podjetje, zaposlene, družbo in okolje. Gazele so tiste, ki s svojim delovanjem in rezultati potrjujejo, da je prav prava mera ambicioznosti in nadzorovana rast pravi recept za trajnostno uspešnost. Med vsemi 90 finalisti za priznanje gazela v zadnjih 20 letih je le 5 takih, ki danes ne poslujejo več. Kar 89 odstotkov vseh ni zapisalo negativnega finančnega dogodka. Zaposlujejo približno 4 odstotke vseh zaposlenih v gospodarstvu, a je njihova povprečna dodana vrednost na zaposlenega v letu 2018 znašala skoraj 57.000 evrov, kar je približno 13.000 evrov več od povprečja v gospodarstvu. Finalisti svojo odličnost potrjujejo tudi v višini povprečnega dobička na zaposlenega, ki je s 16.000 evri še enkrat večji od povprečja v celotnem gospodarskem sektorju. Slediti ambiciji rasti se očitno obrestuje in izplača vsem.
Od kod pride ambicioznost? Tako kot vse v podjetjih se tudi ambicioznost začne (ali konča) pri (ne)ambicioznih posameznikih. Zgled in modus operandi se prenaša z vrha navzdol. Vodstvo je tisto, ki kulturo ambicioznosti goji ali jo onemogoča. Pravijo, da je ambicioznost nalezljiva, da se prenaša z ljudi na ljudi. Kako torej prepoznati ambiciozne posameznike? Ambiciozni ljudje navdihujejo in motivirajo. Ko govorijo o svojih sanjah, imajo v očeh iskrico, ki vse bolj žari, ko se približujejo svojim ciljem. Prav to iskro in nalezljivo pozitivno energijo sem večkrat začutil ob pogovoru s finalisti in zmagovalci projekta Gazela.
Od gazel se lahko vsi učimo moči ambicij in velikih sanj. To so glavni motivatorji osebnega in kolektivnega uspeha. Učijo nas, da ambicije lahko in bi morale delovati v korist drugih ter družbe na splošno. Za konec in razmislek si bom sposodil citat menedžerja Franja Bobinca, ki je pred več kot desetletjem povedal še danes aktualno misel: »Za stereotip Slovencev velja, da smo delovni, a ne prav podjetni, da smo prilagodljivi, a ne velikopotezni, da smo skromni, a ne pogumni. Če je cilj Slovenije ohranjati državo blaginje, potem moramo ambicioznost, drznost in izjemnost sprejeti kot vrednote.«
Rok Koželj je član metodološke komisije Gazela in direktor poslovnega razvoja na GEA Collegeu.
Tabelo 100 najhitreje rastočih primorsko-notranjskih podjetji si lahko ogledate tukaj.
