Našo družbo je zajel virus, toda menim, da ni največji problem korona, temveč virus, ki ga je med nas vnesla naša politika, naša vlada. Ta virus je zelo nevaren, saj uničuje, razdira že tako krhke odnose med ljudmi, odnose med državljani in politiko, državljani in stroko, državljani in raznimi družbenimi podsistemi.

Če bi človek hotel biti optimističen, bi se moral strašansko potruditi, da bi našel, seveda so tu šport in uspehi športnikov izvzeti, vsaj kakšno pozitivnost. Ob spremljanju odzivov državljanov v različnih medijih prevladuje vtis, da nam ni vseeno, da nas vse to strašansko moti, da smo vznemirjeni, da nas je strah. Potem pa se vprašaš, ali politika tega spoznanja ne deli z nami. Ali ne spremlja in ne uvidi, da nekaj ni v redu? Očitno ne, kako bi se sicer že neskončno dolgo ukvarjali s takimi neumnostmi, kot so vodenje neke stranke, ki nima več nobene podpore v ljudstvu, pa igranje s kuvertami, ki so živ primer poigravanja s pravili, pa o tem, da državljani ne zaupamo več uradni vladni stroki, ki nas z vso zmedenostjo, neusklajenostjo, nedorečenostjo, netransparentnostjo, nepreglednostjo poskuša voditi skozi obdobje, v katerem se srečujemo ob prisotnosti virusa.

In menim, da prav to slednje povzroča tej družbi največjo škodo, saj se posledično za vsem skriva mnogo več kot le obvladovanje virusa. Razgrajuje se postulat te države. Kršijo se pravila, ki jih določajo predpisi. Posluje se netransparentno in v tej mlaki se skrivajo premnoge korupcijske afere. Te povečini novinarji (in ne za to pristojne službe) odkrijejo in tu nastopi politika z vsem svojim pokvarjenim načinom, da naredi vse, da bi preprečila, ustavila, minimizirala, zavlačevala, zamegljevala postopke, torej da naredi vse, da ne bi naredila nič. To je mogoče, saj si je s svojim kadrovskim cunamijem podredila ali prisvojila že skoraj prav vse institute te družbe.

Poleg tega se s katastrofalnimi posledicami za bodočnost dogajajo tektonski premiki na področju zunanje politike, človekovih pravic in svoboščin, upravljanja državnega premoženja (no, tisto malo, kar še ni bilo uspešno pokradeno), nespoštovanja ustavnega določila, da je Cerkev ločena od države, in morda najhujšega, da se skozi vsa mogoča stranska vrata poskuša izvesti privatizacijo šolstva in na grozo vseh tudi zdravstva. Seveda s tem naštevanjem posledic, ki niso navedene po neki teži ali pomenu, seznam še ni končan.

Za problem prisotnosti in obvladovanja virusa je zagotovo mogoče predvideti, da se bo prej ali slej zadeva »normalizirala«. Še posebno če bi se z njim ukvarjala stroka in z nami ne bi komunicirali policijski minister, vladni govorec, šef NIJZ in podobni na način zastraševanja, groženj. Torej če bi bila za obvladovanje pristojna izključno stroka in nikakor politika, ki bi nam predvsem vzbudila zaupanje in namenila pomirjujoče besede, zglede in končno umestila ta virus med vse druge bolezni, ki so, kot kaže zdaj, na stranskem tiru, potem bi bila rešitev tu.

Večjo težavo pa lahko vidimo v onem drugem virusu, ki sem ga omenil na začetku. No, tu se postavlja resno vprašanje, kaj, kako, kdo in kdaj se bo ali se bomo lotili reševanja naše družbe, našega življenja, naše bodočnosti in predvsem (ne pozabimo) prihodnosti otrok in mladih. Težko vprašanje. Ne vidim pravih odgovorov. Obstoječi politični sistem (na primer način volitev v parlament), delovanje mnogih, premnogih institucij družbe, aktivnosti civilne družbe nekako ne vlivajo velikega upanja. Ali pač? Upam, da se motim.

Slavko Cimprič, Bovec