Mislim tudi na nekatere medije, ki o navedenih temah in vsebinah poročajo bolj zaradi same informacije ter trenutne pozornosti kot pa zaradi spoznanja, da je treba o navedenih problemih poročati bolj vsebinsko. Tukaj imam v mislih, da ni umestno samo za minuto ali dve poročati po TV o protestih ali napisati nekaj stavkov na drugi strani časopisa. Vem, da to za marsikoga ni zanimivost, saj se protesti ponavljajo že štiriindvajsetič. A vendar je morda ravno ta številka vredna drugačne pozornosti. Bolj vsebinske. Vsaj takšne, kot jo imajo poslanci v parlamentu ali pa morda vlada s svojimi potezami. Morda bi kdo lahko opravil intervju s kakšnim od na protestih navzočih spoštovanih razumnikov ali podpornikov protestov, ki imajo dokazano sistemske alternativne rešitve za to družbo oziroma državo. Te alternativne rešitve bi sicer pričakoval od vladne opozicije v parlamentu, a je očitno tudi ta opozicija del problema in ne del rešitve.
Mogoče je tudi ravno zato treba napraviti nov, tako miselni kot izvedbeni preskok v ravnanju vseh nas. Videti bi bilo treba prioritete ravnanj in predvsem izboljšanje vpliva državljanov na oblastnike, ki vodijo družbo. Bližajoči se december, ko je ustavno sodišče dalo poslancem rok za izpolnitev svoje zahteve po ureditvi volilnega zakona, je pravzaprav test sposobnosti in pripravljenosti te vlade in sestave tega parlamenta glede lastnega sistemskega položaja ter predvsem večjega vpliva državljanov na vodenje države. Številni ugledni razumniki s svojimi utemeljenimi predlogi, ki opozarjajo na rešitve, žal niso uslišani. Premalo je prostora za ponavljanje in utemeljevanje vseh navedenih predlogov. Naj pa na kratko napišem le, da so pozitivni zgledi švicarskega sistema za nekatere oblastnike le izgovor, da se obstoječe stanje ne spremeni. Kaj bo tu naredilo ustavno sodišče v primeru nespoštovanja svojih zahtev, je vprašanje, o katerem lahko samo ugibamo. Vsekakor pa se bo pokazalo, koliko ta država deluje v korist državljanov in koliko ne. Če bi v parlamentu toliko razpravljali o tem vprašanju kot o svojih privatnih zadevah in zgodbah, bi tudi ta problem bil že davno rešen.
Menim pa, da je še vedno potrebno in umestno poskušati probleme reševati na miren in dostojen način. S subtilnim razmerjem med spoštovanjem pravnih norm in pritiskov »ulice« (berite: demonstrantov, ki imamo številne utemeljene zahteve) kot tudi mednarodnih pozitivnih prizadevanj za izboljšanje stanja v Sloveniji oziroma normalizacijo odnosov in vodenja družbe. Brez pretiravanja bi lahko rekel, da samo eden od zgoraj navedenih treh pogojev ne zadostuje oziroma je očitno premalo za premik naprej.
Zato je združitev vseh, tako posameznikov in pristojnih v državi, ki razumejo trenutno situacijo v Sloveniji, kot tudi državljanov nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko relativno normalno življenje, ki si ga zaslužimo. Po svojih merilih, ne po merilih »naše« elite.
Miloš Šonc, Grosuplje
