Nedolgo tega so v enem od newyorških pristanišč cariniki zasegli trinajsttonsko pošiljko lasulj in drugih proizvodov iz človeških las. Pošiljka, vredna nekaj manj kot 700.000 evrov, je prispela iz kitajske zahodne province Xinjiang. Američani sumijo, da so lase prisilno odstrigli zapornikom v internacijskih taboriščih, v katerih naj bi bil zaprt kakšen milijon pripadnikov muslimanske etnične manjšine Ujguri. Združeni narodi so že pred leti Peking opozarjali na prisilno prevzgojo Ujgurov in taborišča, v katerih naj bi jih mučili. Iz njih so uhajale grozljive zgodbe o fizičnih in spolnih napadih, prisilnem delu in sterilizaciji, hudi lakoti in številnih primerih smrti. »To je groba kršitev človekovih pravic, svetu želimo poslati jasno sporočilo, da ZDA v taki oskrbovalni verigi ne bodo nikakršen člen,« so bili jasni. Kitajska navedbe zavrača.

A v javnosti kroži vse več zgodb preživelih, ki jim je iz ujetništva uspelo pobegniti in so o svojih mukah glasno spregovorili. Tudi o prisilnem britju glave. Številne pripovedi so si zelo podobne, ženskam so ob vstopu v internacijo vzeli kri in jim pobrili lase. »Vse so mi postrigli, bila sem plešasta,« je za CNN, ki je zadevo preiskoval več mesecev, potrdila pripadnica Ujgurov, ki ji je iz kampa uspelo pobegniti v Carigrad. »Imela sem dolge, do pasu segajoče lase. Odvedli so me v poseben prostor, kjer je bil na mizi pladenj z brivnikom in škarjami. Potem so me postrigli,« je tudi druga spregovorila o neprijetni izkušnji. »Vse so postrigli, zato so bile zapornice še dodatno žalostne in pod stresom,« je dodala. Kaj se je zgodilo z njihovimi lasmi, ne ve, jo pa vsakič, ko v kakšni trgovini vidi lase iz Kitajske, stisne pri srcu. Novinarji CNN kljub večmesečni preiskavi niso prišli do sklepa, ali so zaseženi lasni proizvodi zares prišli iz taborišča, a so si strokovnjaki s tega področja enotni, da bi bilo dokaj nenavadno, če bi jih zavrgli.

Revne Azijke in indijski templji

Človeški lasje so zaradi vse bolj rastoče »lasne industrije« in priljubljenosti podaljškov vse več vredni, zadnja leta jim celo pravijo črno zlato. Danes je njihova cena kar dvanajstkrat višja, kot je bila denimo pred desetletjem. Večji del trga zalagajo z lasmi iz Azije, a četudi je Kitajska velika izvoznica, ni edina – visoko na seznamu so še Indija, Malezija, Kambodža in Vietnam, kjer zadnja leta na veliko služijo »lovci na lase«. Ti zlasti po manjših vaseh iščejo dekleta, ki bi bila pripravljena za dobrih 20 evrov prodati lase, v Evropi bi zanje seveda dobile veliko višjo vsoto. Kodrasti niso tako iskani, dolgi in svetlolasi pa na trgu dosegajo ceno tudi do tisoč evrov na sto gramov.

Večina žensk s podaljški se ne vpraša, od kod so lasje na njihovi glavi, frizerji in prodajalci pa že vedo, da pravične trgovine v tej industriji ne bodo našli. Največ las (poleg prisilnih striženj iz taborišč in zaporov), kakšnih 80 odstotkov, namreč dobijo od obupanih žensk na robu preživetja. A čeprav lase zavestno prodajo same, so zaradi revščine v to vendarle prisiljene, na koncu pa ne dobijo niti pravičnega plačila. Za preostalih 20 odstotkov poskrbijo v hindujskih templjih v Indiji, ki na leto samo s tem domnevno zaslužijo 300 milijonov dolarjev. Zakaj so ravno ti lasje tako zelo priljubljeni? Ženske z azijskega podeželja si namreč ne barvajo, kodrajo, ravnajo ali celo strižejo las, zaradi česar so ti zdravi in naravno sijoči.