Več kot sto razglednic iz več kot petdesetih držav z vseh celin so lani prejeli učenci na osnovni šoli Roje v Domžalah. Letos se učijo o Sloveniji, zato so s pomočjo družbenih omrežij ponovno pozvali Slovence, da jim pišejo. Kot je povedala Ajda Lalič, učiteljica na domžalski devetletki z nižjim izobrazbenim standardom, se v posebnem programu (PPVI) izobražujejo otroci, ki imajo več težav. »Razglednice zbira 2. c oddelek, v katerem je šest fantov in eno dekle, starih od 10 do 12 let. Pred dvema letoma smo se z učenci skušali pogovarjati o svetu, a je bilo to takrat za učence prve stopnje zelo abstraktno in nerazumljivo, kako velik je svet in koliko različnih krajev je na njem. Zato smo javnost prosili za razglednice z vsega sveta. Letos, ko smo se zaradi situacije s covidom-19 vsi zadrževali bolj v domači državi, pa smo se odločili raziskati še našo lepo Slovenijo,« je razložila učiteljica.

»Ljudje, ki nam pošljejo kartice, so face«

Odziv javnosti je neverjeten. »Pravzaprav smo vsakič znova ganjeni nad številom prejetih kartic. Do konca minulega tedna smo prejeli več kot 400 razglednic in vsak dan prihajajo nove. Veliko jih je iz Gorenjske, predvsem z Bleda. Nekoliko manj jih je iz južnega in jugovzhodnega dela Slovenije,« je povedala učiteljica in dodala, da razglednice namesto poštarja v učilnico prinese tajnica Ester. »Tako je element pričakovanja še večji, saj nikoli ne vemo, kdaj pride poštar in kolikšen bo izkupiček tistega dneva.« Ko pridejo kartice v razred, se učenci skupaj z učiteljico usedejo v oblazinjen kotiček in vsako kartico preberejo, si jo ogledajo. Gaja, ki je doma iz Ljubljane, je svoje mesto na razglednici takoj prepoznala, vsake pošte se razveseli tud Maks. Še najbolj zgovoren je bil Urban: »Vesel sem, ko dobimo razglednice in nekaterim odpišemo. Fino je, ko lahko v tajništvu sam nalepim znamke.« Tudi oba dvanajstletnika, Marcel in Aleks, ki sicer ne govorita, se razglednic iskreno veselita. Kot je povedala njuna učiteljica, se vsak dan veselita, ko na tablo prilepijo nove razglednice in stare poberejo dol, Marcel pa uživa v skupnem času, ko sedijo v kotičku in prebirajo pošto. Ali kot je povedal Jure: »Vesel sem, ko beremo razglednice in gledamo, kje so Ljubljana, Triglav, Kamnik, Železna jama, muzej Bistra, Celje. Zelo bom vesel, če nam bodo še pisali.« Matic ga je dopolnil: »Ljudje, ki nam pošljejo kartice, so face.«

Zbirajo jih tudi v Slovenj Gradcu

Domžalski otroci so dali povod za zbiranje razglednic tudi vrstnikom s tretje osnovne šole Slovenj Gradec. Gre prav tako za otroke, mladostnike, stare od 11 do 15 let, ki obiskujejo tretjo stopnjo posebnega programa vzgoje in izobraževanja. Tudi tukaj pouk ne poteka po klasičnih predmetih, zato se pri splošni poučenosti učijo pisati, brati, računati, učijo se o naravi, družbi. »Prav pri teh urah bomo letos spoznavali tudi svet. Moji učenci radi prejmejo kakšno pošto. Zato so bili tudi tega našega malega projekta veseli. Večina si težko predstavlja tako abstraktne pojme, kot so svet, države ipd., zato za zdaj še ne vedo, o čem natančno se bomo učili. Imam pa učenca, ki ga posebej zanimajo države, glavna mesta, tuji jeziki in podobno, on je za ta projekt posebno zavzet,« je o svojih varovancih iskreno povedala učiteljica Jerca Pori. »Kot prvo smo prejeli razglednico iz Slovenije, od prijaznih ljudi, ki so se spomnili na nas. Tudi to smo z veseljem sprejeli in jo prebrali. Dobili smo tudi kar lep kupček razglednic, ki so jih ljudje v Sloveniji ali prejeli ali pa kupili na potovanju v tujini in so nam jih bili pripravljeni odstopiti. Vse smo z zanimanjem pregledali, povedali, ali smo za kakšno držav ali mesto že slišali, se naučili ali ponovili kakšno angleško besedo, pogledali na zemljevid.«