»Vidim se kot del dobre ekipe. V izjemno veselje mi je delati v našem kolektivu. Imamo različne profile, sociologa, politologa, komparativistko, glasbenico, različne profile strokovnih delavcev s področja socialnega varstva … Vsak dan, brez predaha, tkemo boljše odnose, gradimo zaupanje in vlivamo pogum. Nikogar v nič ne silimo, a zmeraj jasno povemo – vse je možno nadomestiti. Vsega se je možno na novo naučiti. Kar si izgubila v otroštvu, lahko najdeš kot odrasla oseba. Možno je. Da se. Mi smo tu, da pomagamo,« nadaljuje Neva Faninger in poudari: »Isto velja za vse zaposlene. Tudi mi se nenehno razvijamo, učimo novih pristopov, preizkušamo drugačne stvari. Povezujemo se z drugimi nevladnimi organizacijami v Sloveniji in v tujini in vsakodnevno izboljšujemo metode dela.«
Dokler si ne opomorejo
Neva Faninger pravi, da socialno delo obravnava vse, kar bi v družbi moralo obstajati: enakopravnost, solidarnost, enake možnosti. »Veliko sem delala na področju duševnega zdravja in na področju drog – v naši hiši je obojega veliko. Velikokrat ne veš, kaj je bilo prej: droga ali duševna stiska. Naše uporabnice imajo pogosto za seboj zelo hude izkušnje, spolne zlorabe, zlorabe v družini, nasilje … Droga je velikokrat zgolj strategija preživetja, zato tega v naši varni hiši ne obsojamo in odvajanja od drog nimamo med pogoji za sprejem v hišo. Ne naslavljamo odvisnosti kot takšne, ampak težave, ki so nastale zaradi zlorabe drog - zdravstvene, nastanitvene, socialne …«
»Uporabnice spodbujamo, da same povejo, kaj želijo spremeniti v svojem življenju: opustiti drogo je včasih bolj nevarno, kot jo uživati, tako da opustitev droge načeloma pri nas ni prvi cilj. Sprejmemo lahko osem žensk naenkrat in v glavnem je hiša kar zasedena, sodelujemo pa tudi z javnim stanovanjskim skladom, kjer imamo na voljo dve stanovanji.«
»Imamo uporabnice, ki pri nas zdržijo samo dan ali dva, druge več mesecev, tudi let. Uradno je možnost bivanja pri nas eno leto in pol z možnostjo podaljšanja, a še nikogar nismo vrgli na cesto. Vedno počakamo do dobrega izida. Neka uporabnica je bila pri nas štiri leta, preden se je preselila v svojo stanovanjsko enoto. K nam je prišla z ulice, imela je res veliko zdravstvenih težav. Opustila je alkohol, delala na sebi. Pa smo počakali, ker se nam je zdelo, da tako dobro uspeva, da ne bi naredili nič, če bi rekli, nasvidenje, zdaj je pa konec z našim sodelovanjem …«
Neva Faninger pojasnjuje, da se pri delu z uporabnicami zmeraj odločajo od primera do primera.
»Izvajamo redne tedenske skupinske sestanke, delavnice, tudi glasbene in likovne, da jih iztrgamo iz tiste vsakodnevne rutine, pa seveda individualne obravnave. Vse je odvisno od tega, kaj potrebujejo, ko pridejo k nam. Po navadi so brez zdravstvenega zavarovanja, brez denarne socialne pomoči, osebnih dokumentov... Veliko dela opravimo na terenu: uporabnice spremljamo na sodišča, centre za socialno delo, na dogovore o urejanju stikov z otroki … Naša hiša otrok ne sprejema, veliko žensk pri nas pa jih ima, po navadi v rejništvu. Spodbujamo stike z otroki in jih pomagamo urejati, če ženska to želi.«
Pravica do sebe
»Zagovorništvo in spremstvo pred uradnimi inštitucijami je za nas zelo pomembno. Pred uradnimi osebami se človeku včasih zatakne jezik, pa se ne zna postaviti zase, še posebej, če ima takšne nalepke, kot jih imajo naše uporabnice, ki so že v svojih očeh manjvredne in krive. Ženska uživalka nedovoljenih substanc je dostikrat še veliko slabše sprejeta kot moški; ker če moški pije, ni tako strašno, če pa pije ženska ... Če je ta ženska še mama, je pa sploh grozno. Tudi povsem na dnu družbe je spolna diskriminacija izjemno prisotna. Že dolgo recimo opozarjamo na razlike med razmerami v moških in ženskih zaporih. Moški imajo že leta na voljo sobe, v katerih lahko eno noč občasno prespijo s svojimi ženami ali drugimi obiskovalkami, medtem ko pri ženskah tega ni: kakor da one takšnih stikov ne potrebujejo. Kar je absurd, kajti k ženskam bi lahko prišli tudi otroci ... Sedaj sicer obljubljajo, da se bo to spremenilo, mi čakamo …«
»To je naše delo – da zastavimo besedo za ženske na robu. In da pojasnimo razmere, zaradi katerih se je neka ženska znašla v situaciji, v kakršni se je. Vemo, da so v preteklosti tudi mnoge inštitucije reagirale neustrezno, recimo ob nasilju v družini ali spolnem nasilju. Mislim, da smo ženskam dolžni pozitivno diskriminacijo, saj veliko stvari niso dosegle, ker niso mogle. Ko pa so omagale, smo jih še dodatno potisnili na dno. Tukaj je treba veliko nadomestiti. Vsak človeški stik je pomemben za to, da se nekaj premakne na bolje. Da se ženska v hiši odloči in reče, glej, jutri pa me spremljaj k zobozdravniku. Te drobne stvari, ki so bile nekje odvzete, skušamo dajati nazaj. Predvsem odnos do sebe: sprejemati svojo drugačnost. Razumeti, da ni nič narobe, če poveš, kaj si želiš: dokler s tem ne prizadeneš drugega. Imaš pravico do sebe,« poudarja Neva Faninger.
