Podeljevanje nagrad je menda v pristojnosti žirije, ki pa je bila v 23-letni zgodovini FSF zdaj prvič »konzumirana«; zgodilo se je že, da so za najboljši film festivala nagradili kratki film ali da so kratkemu »študijskemu« filmu (dejansko študentskemu) podelili vesne za najboljši scenarij ter za najboljšo moško in žensko vlogo, torej nagrade, ki praviloma pripadajo celovečernemu igranem filmu.

Žanrske nejasnosti?

Če sta že ta »zgodovinska primera« veljala za provokativna, potem bi tudi letošnja gesta žirije, ki je z neizborom najboljšega filma (in z drugimi »nenagraditvami«) vendarle bolj drastična, morala imeti neko simboliko. Toda kakšno? Če se ne izčrpa s tem, da je bila letošnja žirija tako »stroga« (če ne bolj previdna), da noben film ni dosegel njenih kriterijev najboljšega, je težko kaj drugega kot indikacija »bolnega« stanja slovenskega filma v bolnem času.

Razen če ni bil problem v tem, da so med celovečernimi filmi v tekmovalnem programu tako kakovostno kot količinsko prevladovali dokumentarni – in kot da je žirija spregledala, da je bil tudi dokumentarec že kdaj razglašen za najboljši film festivala –, najboljši igrani pa so bili med manjšinskimi koprodukcijami (teh je bilo tudi več kot slovenskih produkcij), te pa se – glede na to, da se nacionalnost filma sodi po denarju, ki ga da glavni producent – ne morejo uvrstiti v slovensko filmografijo.

Samurajski film

In med manjšinskimi koprodukcijami (z Vertigom kot slovenskim koproducentom) nedvomno izstopa že na berlinskem, beograjskem in puljskem festivalu nagrajeni film srbskega režiserja Srđana GolubovićaOče. Dogaja se v današnji Srbiji, toda z vsemi odlikami samurajskega filma s trdim in vztrajnim bojem (brez mečev) za čast in pravico. Potem ko je Nikola izgubil delo v tovarni, je nekega dne izgubil še ženo in oba otroka. Žena je s hudimi opeklinami končala v bolnišnici, ko se je na tovarniškem dvorišču iz obupa polila z bencinom in zažgala, otroka pa mu je odvzela socialna služba in dala v rejo. Nikola hoče svoja otroka nazaj in je v svojo bedno hišo napeljal elektriko in vodo, kot je zahtevala socialna služba, ko pa izve, da mu tudi nobena pritožba ne bo pomagala, se peš odpravi »k cesarju«, na 300 kilometrov dolgo pot do Beograda. Ta pot pa ni toliko kakšna kalvarija, kakor pa na eni strani družbena anatomija pri živem telesu, na drugi in obenem pa profiliranje etičnega lika z »minimalistično« zahtevo do očetovske pravice; Nikola je bolj vztrajnež kot pa kakšen upornik, tako neomajen in nepopustljiv, da ga ne zaustavi ne njegov kolaps ne poduk starega in zapuščenega bolnika o nehvaležnosti otrok.

In zakaj je mogoče govoriti o družbeni anatomiji pri živem telesu? Ker je v že hudo devastiranem okolju vse videti zreducirano ne le na golo preživetje, marveč na okoriščanje z nesrečo drugih, in to na vseh ravneh: od šefa socialne službe, ki »legalistično« in po hitrem postopku daje otroke revnih družin v rejo, ker od rejnikov pobira odstotke od rejnine, do sovaščanov, ki v Nikolovi odsotnosti izpraznijo njegovo hišo, tihotapca beguncev, pa vse do religije, ki med nesrečniki rekrutira vernike, ter medije, ki v Nikolovem »pohodu« najdejo »zgodbo«, in beograjskega ministra, ki »ne more« nič urediti, se pa vsaj z Nikolo fotografira za družbeno omrežje.