Gnamušev zasebni meditativni vrt, ki je pred več kot 20 leti nastal v atrijskem vrtu hiše v Sneberjah, je za Slovenijo poseben primer oblikovanja. Tako kot sicer arhitektura se tudi oblikovanje krajine vpenja v prostorski kontekst, pri čemer pa je ta hkrati odraz načina življenja njenega uporabnika. Slednje se v primeru vrta v okolici Ljubljane odraža v zasnovi meditativnega prostora, slonečega na japonski tradiciji vrtnega oblikovanja.
»Gustav Gnamuš je k zasnovi meditativnega vrta ustvarjalno pristopil kot sooblikovalec. V pesek položene skale so njegovo umetniško delo,« pripoveduje krajinska arhitekta Ina Šuklje Erjavec, ki je skupaj za arhitektom Andrejem Erjavcem in slikarjem oblikovala vrt. »Želje naročnika sva postavila v strokovne okvire, ki omogočajo osebni izraz uporabnika,« metodo dela povzame sogovornica.
Za ustvarjanje prostora miru, odmika in navdiha, kar zenovski prostor pred ateljejem za slikarja predstavlja, je bilo pomembno, da vrt najprej zaprejo pred pogledi iz sosednjih stavb. Zato sta načrtovalca preoblikovala ograjo in vzdolž nje zasnovala leseni paviljon z nadstreškom s stebri, po katerem se hodi in gleda na meditativni vrt. Zenovski vrtovi so majhni, intimni prostori, namenjeni opazovanju in meditaciji, na katere ne stopi nihče razen osebe, ki ga dnevno ureja kot del meditacije.
Kamne, ki so v postavljeni v Gnamuševem vrtu, je izbral slikar sam in jih kot lastno umetniško delo, a ob upoštevanju strogih pravil japonske tradicije oblikovanja suhih vrtov, razporedil v namensko zasnovano peščeno površino. »Proces izbire elementov, njihove postavitve in preostalega oblikovanja prostora je potekal več kot leto dni,« se spominja krajinska arhitekta.
Tako je v okolici Ljubljane nastal intimen vrt, v katerem je umetnik Gustav Gnamuš interpretiral japonsko veščino. »Vsa pozornost je posvečena pogledu na kamne, v razmerja med njimi. Vsak od kamnov pa ima v njem tudi svojo zgodbo, energijo,« še pripoveduje strokovnjakinja, ki je na Japonskem z Andrejem Erjavcem doživela kar nekaj tovrstnih vrtov. Meditativni vrt v okolici Ljubljane pa ob umestitvi izbranega zelenja na robovih oblikujejo tudi skrbno premišljeni detajli vse od vhoda naprej. Pomemben motiv je peščena ploskev, ki mora biti enovita.
Meditativno dejanje pa je že samo grabljenje peska v različne vzorce, ki ga opravlja »vzdrževalec« vrta, v tem primeru slikar, še poudari Ina Šuklje Erjavec. Ob odmaknjenem prostoru meditacije, ki je dostopen iz slikarskega ateljeja, pa sta načrtovalca oblikovala še manjši bivalni družinski vrt, dostopen iz dnevnih prostorov. Gre za dva ločena, a hkrati povezana vrtova, ki sta namenjena različni uporabi in imata zato tudi različen značaj.
