Vzemimo, da ministri o čem takšnem ne bi lagali. Vzemimo, da gospod minister preprosto ni vedel. Da je šlo pri vsem skupaj za splet naključij. Doma internetne povezave nima, ker plačuje samo radijski prispevek, založil je službeno tablico, vmes je prišla še dopisna seja, skratka – ni se izšlo, ni se mogel pripraviti. In potem je, rečeno po domače – ’blefiral’. Saj veste, kot smo to počeli v študentskih letih. Ne veš točno, nisi se učil, preveč je bilo vseh teh »fešt«, vmes pa je bilo že prepozno, da bi odstopil od izpita. Ampak v trenutkih obupa in neznanja si iznajdljivi študent reče, zakaj pa ne bi poskusil, če sem že prišel. Sploh če ni iz Ljubljane ali pa je prišel direktno z vikenda, recimo v Beli krajini. In potem obkroža odgovore, ki mu jih šepeta notranji glas. Ki pravi: Ljubljana je prestolnica, Ljubljana je velika, največ kolesarjev ima, lahko bi bila v špici tudi glede okužb.

A po odpisanemu izpitu študent odpre literaturo in v literaturi piše, da Ljubljana sicer res ima Špico, ni pa v špici po številu okuženih. Ljubljana ni prva, ne šesta ne sedma, niti v top dvajset ni, z 0,15 odstotka okuženih prebivalcev v zadnjih 14 dneh je na 57. mestu. Pa tako zelo je študent upal, da bi imel prav. A kaj, ko v resnici ni bilo niti blizu, študent pa za povrh niti ni študent, temveč notranji minister na vladni novinarski konferenci, ki ob napovedi ukrepov z resnostjo žuga državljanom in kolesarjem. In kaj v takšnem primeru stori minister, ko njegovega blefiranja ne vidi samo profesor? Se opraviči in vsaj delno popravi svojo napako? Ah, kje pa, saj bodo razpisali nove izpitne roke. Namesto opravičila minister s točnostjo raje požuga drugim: »Na @RTV_Slovenija so se v recepciji potrudili z lepo grafično predstavitvijo ukrepov zoper Covid-19. Le v delu, kjer pišete o obveznem nošenju mask, popravite zapis, manj kot 1,5m. Pravilno je, več kot 1,5 m ali še enostavneje, zapišite, kjer ni možno zagotoviti vsaj 1,5m razdalje.«


Rezultati so prišli in niso dobri

A ne bodimo prestrogi, pojasnila iz prve roke so vendarle sledila že zvečer v Odmevih na TV Slovenija, ko je minister dopolnil svoja rožljanja s pendrekom. »Ne, poglejte, ta moj apel je šel predvsem na to, da nekako pozovem vse petkove kolesarje, vse tiste, ki protestirajo, da vendarle tudi sami uporabijo zdravo pamet,« je povedal. Ker, kot smo videli, zdrava pamet pri ugibanju nosi rezultate. In nadaljeval: »Po vseh teh mesecih oziroma vseh teh petkih pravzaprav niso ponudili nič novega. Če povem bolj plastično, njihova zahteva je, da ta vlada odstopi, torej, to vemo že kar nekaj časa. Ta vlada seveda ne bo odstopila kar tako. In po moji oceni je seveda nesmiselno na neki način spodbujati možnost širjenja virusa, s tem, da jutri popoldne ne poveš nič novega.« Se pravi ni problem v varnosti, temveč v redundantnosti?

Kakorkoli, ne bomo rekli, da ima laž kratke noge ali sedi nezadostno, je pa res, da so takšni mimosunki javnomnenjsko napovedljivi. Valiconova raziskava #Novanormalnost, ki je preverjala zaupanje v ključne predstavnike politike in stroke, je tako potrdila, da je vsaj Aleš Hojs v špici, v špici po kredibilnosti. A seveda tisti po Hojsovo – v navednicah, anketiranci so ga namreč postavili na rep seznama. »V narekovajih “ “ običajno želimo povedati nasprotno od tistega, kar je napisano. Tako “moj prijatelj” razumemo, da ni moj prijatelj. Žal mnogi niso razumeli “drugsmuggler” v primeru Rastoder. Da to je, je poročal zgolj @24ur_com, in to preden je @policija_si začela preiskavo,« je tvitnil pred dnevi. In ker je bila tudi raziskava izvedena pred dnevi, in sicer med drugim in petim oktobrom, bi lahko malo blefirali in ugibali, kakšen naskok v »špici« politične kredibilnosti si je uspel notranji minister pridelati v zadnjih dneh. Lahko bi, pa ne bomo.