Brez pomoči letošnjega prejemnika Nobelove nagrade za mir, Svetovnega programa za hrano (WFP), bi ljudje na številnih območjih sveta umirali zaradi lakote.
Tudi v 21. stoletju preskrba s hrano še zdaleč ni zagotovljena vsem ljudem na svetu. Vsak večer v posteljo s praznim želodcem leže 690 milijonov zemljanov, in to pet let zatem, ko si je mednarodna skupnost med 17 globalnimi cilji za trajnostni razvoj postavila tudi popolno izkoreninjenje lakote do leta 2030. Od tega cilja je mednarodna skupnost še močno oddaljena. Trendi so celo negativni. V zadnjih petih letih se je število lačnih na svetu povečalo za 60 milijonov, do leta 2030 pa bi se njihovo število po ocenah Združenih narodov lahko povečalo na 840 milijonov.
Opomin svetovni skupnosti
Ko je predsednica norveškega odbora za podelitev Nobelove nagrade za mir Berit Reiss-Andersen danes razkrila, da so med letošnjimi 318 kandidati izbrali WFP, je bilo to veliko presenečenje. Organizacija iz sistema Združenih narodov se namreč ni pojavljala niti na širšem seznamu možnih favoritov. A razlaga, čemu je ta letos postala Nobelov nagrajenec za mir, je bila prepričljiva.
Nagrado so organizaciji podelili za njena prizadevanja v boju proti lakoti. Prav tako je nagrado dobila zaradi prizadevanj, da z izboljšanjem prehranske varnosti vzpostavi tudi pogoje za mir na območjih konflikta. Kot je razlagala Reiss-Andersenova, je namreč pomanjkljiva prehranska varnost tesno povezana z razlogi, da prihaja do konfliktov, po drugi strani pa okrepljena prehranska varnost tudi izboljšuje možnosti, da konflikti potihnejo. Nagrada organizaciji naj bi bila tudi opomin svetovni skupnosti, naj ne zmanjšuje sredstev za WFP. To se je sicer dogajalo že v preteklih letih, ko so države zmanjševale svoje prispevke WFP. Prav od teh finančnih injekcij pa je v precejšnji meri odvisen obseg pomoči, ki jo lahko ponudi organizacija.
Prisotni na vseh kriznih žariščih
Po oceni Dana Smitha, direktorja stockholmskega Inštituta za raziskovanje miru (SIPRI), delovanje WFP pooseblja duh sodelovanja, ki je potreben za soočanje z največjimi svetovnimi izzivi. Do tega sporočila Nobelovega odbora pa prihaja v kritičnem času, ko se raven sodelovanja med velikimi silami močno zmanjšuje. »Prehranska varnost je temelj za človeško varnost in blaginjo. Toda lakota po svetu in število konfliktov naraščata. Svetovni program za hrano deluje prav na stičišču teh svetovnih težav,« razlaga Smith.
WFP poskuša tegobe lačnih na svetu manjšati že skoraj 60 let. Kot največja humanitarna organizacija na svetu trenutno deluje v skoraj 90 državah sveta, prisotna je tudi na območjih vseh največjih humanitarnih kriz ta čas. V Siriji pomoč v prehrani potrebuje 9,3 milijona državljanov (zgolj v zadnjega pol leta je njihovo število naraslo za 1,4 milijona). V Jemnu, drugem žarišču državljanskih vojn na Bližnjem vzhodu, lakota grozi 20 milijonom ljudi, če ne bi prejemali pomoči tujine. Največ pomoči pa potrebuje Afrika, kjer je zaradi kombinacije spopadov, drugih notranjih nestabilnosti v državah in negativnih podnebnih sprememb od pomoči Svetovnega programa za hrano odvisnih 43,4 milijona ljudi v Južnem Sudanu, Nigeriji, Nigru, Burkina Fasu in Maliju.
Pomoči potrebnim pa ne pomagajo zgolj z obroki in osnovnimi potrebščinami. V državah, kjer finančni sistem in tudi vladne strukture funkcionirajo, pomoči potrebnim razdeljujejo vavčerje za hrano ali jim dajejo finančno pomoč za nakup hrane. Takšne pomoči je WFP lani razdelil za dobri dve milijardi dolarjev.
Reiss-Andersenova je ocenila, da bi organizacija bila zgleden lavreat tudi brez okoliščin pandemije koronavirusa. A prav ta pandemija je še okrepila razloge, da je bila nagrada dodeljena WFP. Ocenjujejo namreč, da se bo s pojavom koronavirusa podvojilo število prebivalstva na svetu, katerega preživetje bo odvisno od pomoči v hrani.
