Zakon določa, da se lahko obsojencu, ki je pogojno odpuščen, naloži med drugimi tudi naslednje naloge: zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, z njegovim soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog, obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke in druge posvetovalnice. Pa tudi prepoved druženja z nekaterimi osebami, prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi ter prepoved dostopa na posamezne kraje. »Tako se obsojenca v času pogojnega odpusta še vedno spremlja ter se mu pomaga in omogoči, da s pomočjo strokovne pomoči odpravi morebitne rizične dejavnike, pravi Remic. »Spremenila se je tudi zakonodaja na področju obveščanja oškodovancev. Vse več jih želi, da se jih obvešča o izhodih obsojencev, morebitnem pobegu, pogojnem ali predčasnem odpustu ter drugo. Tako se lahko vedejo samozaščitniško, po drugi strani pa pridobijo tudi večji občutek varnosti in nadzora nad dogajanjem,« dodaja Remic.

Bolni, a nevarni…

Posebno vprašanje pa so obsojenci, ki so kazniva dejanja storili v stanju neprištevnosti in jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (največ pet let) ali ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (največ dve leti). Dolžina trajanja ukrepov je bila leta 2012 določena na podlagi spoznanj, da v primeru, ko do ozdravitve ne pride v petih letih, ta skoraj ne more biti uspešna, zato ni podlage za daljše trajanje varnostnega ukrepa. A po preteku navedenega obdobja motnje v duševnem zdravju pogosto ne prenehajo oziroma so neozdravljive, taki ljudje pa so še vedno lahko nevarni sebi ali drugim. Zato je prav pred dnevi delo nadaljevala delovna skupina za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju. Skupina naj bi pripravila podlage za ureditev ustanove, kjer bi bile takšne osebe lahko nameščene daljši čas.