Uprizoritev Moj mož, ki bo te dni zaživela na odru Ljubljanske Drame, je nastala po dveh zbirkah kratkih zgodb, Moj mož in Nikamor ne grem, makedonske pisateljice Rumene Bužarovske, pod njo pa se podpisuje povsem ženska ekipa ustvarjalk, nad katerimi je bedela režiserka Ivana Djilas. Ta je poleg dramaturginje Ane Duša, ki je poskrbela tudi za prevod iz srbščine, tudi soavtorica priredbe. V predstavi nastopa devet akterk, ki preizprašujejo odnos do žensk v sodobni družbi in vprašanje, kaj je močna ženska.
Rumena Bužarovska je ob tej priložnosti povedala, da morda makedonska družba velja za bolj podvrženo patriarhatu kot slovenska, a je prepričana, da globalna družba v 21. stoletju še vedno ni presegla neenakopravnosti med spoloma in je zato treba nenehno govoriti o tem. Po odzivih prvih testnih gledalcev predstave ugotavlja, da se tudi slovenske ženske lahko identificirajo s to problematiko.
Makedonska avtorica je prevajalka in profesorica ameriške književnosti na Univerzi sv. Cirila in Metoda v Skopju. Doslej je izdala štiri zbirke kratkih zgodb, največ uspeha je doživela prav z zbirko Moj mož (2014), ki je izšla tudi v slovenskem prevodu. Njene literarne protagonistke niso reducirane zgolj na žrtve moških in družbe, ampak gre za aktivne soudeleženke v teh odnosih. Njihova razmišljanja, odločitve in (ne)dejanja pa legitimizirajo obstoj (utesnjujočih) družinskih in družbenih vzorcev.
Režiserko Ivano Djilas je v tekstu, ki ga je sama predlagala za uprizoritev, zanimalo predvsem to, da se ženske, tudi ko delamo napake, spet dvignemo in gremo naprej ter da morda žensko moč izražamo na napačne načine. »Šele čez nekaj časa dojameš, da te zgodbe ne govorijo o eni sami ženski. Občutek je, da smo si vse nekako podobne, četudi so naše poti različne.«
Iskanje večpomenskosti
Ana Duša je dodala, da je bilo morda najtežje zgodbe, ki so namenjene branju, prestaviti v zgodbe, namenjene poslušanju. Skozi proces nastajanja predstave je tudi vsaka od akterk dodala svojo noto, zato jih Duševa vidi kot soavtorice adaptacije. Želi pa si, da bi se našel prevajalec, ki bi te izjemne zgodbe prevedel iz originalnega jezika, iz makedonščine.
Po zaslugi koreografinje in asistentke režiserke Maše Kagao Knez je nastala tudi izrazito gibalna predstava. Če se že išče odgovor, kaj je to močna ženska, najdemo moč ženske tudi v njenem telesu. »Ko se v svojem telesu ženska dobro počuti, ga pozna in sprejema, ga zna potem tudi voditi.« Ravno skozi gib je vsaka od igralk dodala predstavi povsem lasten izraz.
Kostumografinja Jelena Proković je povedala, da sta z režiserko iskali večpomenske kostume in se nato odločili, da izpostavita tisto, kar je običajno očem skrito – od začetne uniformiranosti do »golega« telesa. Scenografka Sara Slivnik pa je poskrbela za minimalistično sceno, na kateri se je poigrala z ogledali.
V predstavi nastopajo Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran. Edini moški avtor v predstavi je pod glasbo podpisani Boštjan Gombač, režiserkin mož.
