Pletica Milka Breznik iz Domžal, sicer aktivna članica Društva narodnih noš Domžale, je začela plesti kite iz slame s petimi leti. »Potem dolgo časa tega nisem več počela, vsaj dobrih petdeset let. Ob neki priložnosti, ko smo predstavljali stara kmečka opravila, sem ponovno prijela slamo v roke in začela plesti, kot da nikoli ne bi nehala,« je med pletenjem povedala Breznikova in dodala, da je predlani celo sama posejala nekaj pire, da ima slamo za različne demonstrativne delavnice.

Slama iz Kitajske

Da je danes problem dobiti primerno slamo za pletenje, je potrdil tudi Roman Kos, zunanji strokovni sodelavec v Slamnikarskem muzeju, kjer je na ogled tudi razstava stare domžalske tradicije pletenja slamnatih kit. »Slama se trenutno največ uvaža iz Kitajske, kjer zaradi pomanjkanja že dražijo surovino. Prav tako čedalje težje prideš do nje, saj je Kitajci zaradi domačega povpraševanja vse manj izvažajo.«

Da sta povpraševanje in potreba po slami velika, pove podatek, da za izdelavo enega slamnika pletica splete kar 24 metrov dolgo slamnato kito. »Dejansko lahko eno kito pleteš tudi celo življenje. Na eni od delavnic me je otrok vprašal, kdaj oziroma kako neham plesti, pa sem mu odgovorila, da kito enostavno odložim,« je povedala Breznikova in dodala, da predvsem otroci v 4. in 5. razredu z zanimanjem spremljajo njene roke pri delu. »Ko sem pletla pred učenci srednje šole, zanimanja ni bilo. Dva sta celo našla skriti kotiček v muzeju za objemanje,« je v smehu povedala sogovornica in priznala, da tudi njen mož zna plesti. »Nekoč smo se plesti učili vsi otroci, tudi dečki. Posadili so nas na kmečko peč in da smo bili pri miru, smo morali plesti. Danes je to domena žensk. Spomnim se, da smo se v zimskih nočeh pogosto družile vsakič pri drugi hiši in se med pletenjem pogovarjale. Tudi strašljive zgodbe smo si znale pripovedovati, tako da me je bilo večkrat groza iti ponoči sama domov.«

Večjega zaslužka od pletenja gospodinje niso imele. »Morda so za denar kupile kakšno obleko,« je povedala sogovornica, Roman Kos pa jo je dopolnil, da je za marsikatero družino to pomenil edini zaslužek. »Vse drugo so dobili z izmenjavo blaga.«

Da tradicija ne gre v pozabo

Milka Breznik plete kito s sedmimi slamicami, kot je tudi značilno za domžalski slamnik. »Drugače pa se plete tudi s štirimi ali petimi,« je povedala sogovornica. »Je pa res, da imajo šivilje, ki šivajo slamnike, nato več dela pri šivanju, saj kitka ni ravne oblike.« Zaradi uporabe kombajna izginja tudi tradicija ročnega pobiranja žita, ki je bilo pogoj, da so pletilje dobile svoje bale slame. »Potem ko so pšenico ročno poželi in naredili snope, so jih za nekaj časa pustili sušiti na kozolcu. Ko so se zrna na klasu posušila, so iz snopov navlekli najlepše bilke in jih v za pest velikem pušeljcu zvezali. Pletilja je nato 22 šopov zvezala v eno butaro. Približno sedem do deset butar si je nato prihranila za pozno jesen in zimo, ko je imela v večernih urah čas plesti kite,« je razložil Kos.

Danes, kot že rečeno, v Domžalah nadaljujejo tovrstno tradicijo. Kot je dejala kustosinja Katarina Rus Krušelj, v okviru kulturne vzgoje vabijo v muzej vse okoliške šole, da si ogledajo razstavo, prav tako za njih, kot trenutno razmere pač dovoljujejo, pripravijo delavnico. »Pomembno je, da veščina pletenja kit iz slame in šivanja slamnikov, ki je stoletja zaposlovala prednike naših krajev, ne gre v pozabo. S prikazovanjem teh obrti, med drugim tudi v našem muzeju, se ohranja pomembna lokalna kulturna dediščina,« je povedala sogovornica in omenila tudi odlično sodelovanje s Kulturnim domom Franca Bernika Domžale.