Iz polomije sem si naredila liro, / da se ne bi lepota moje zadnje ljubezni končala. / Toda tesnoba, takšna kot je, / je še vedno borba za obliko, // in za sanje, če povem odkrito, ne toliko želja, da se te spominjajo, / ampak le želja preživeti, / ki je, po mojem, najgloblja človeška želja. Tako je v eno svojih del, v Pesem za lutnjo, svoj ustvarjalni credo vpisala letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo Louise Glück.

Švedska akademija je danes sporočila, da prejme nagrado za »nezamenljiv pesniški glas, ki naredi s preprosto lepoto tudi vsak individualen obstoj univerzalen«. O tem se lahko slovenski bralci prepričajo tudi prek njene pesniške knjige Onkraj noči, ki je v uveljavljeni zbirki Nova lirika že pred desetletjem izšla v prevodu Veronike Dintinjana.

Pred utvaro svobode

Newyorčanka Louise Glück (1943) je pesniško prvenko Firstborn objavila leta 1968 in bila hitro označena za enega najbolj prodornih glasov v sodobni ameriški literaturi. Njen opus obsega dvanajst pesniških zbirk – bralcem se je priljubila tudi s The Triumph of Achilles (Ahilovo zmagoslavje; 1985) in Ararat (1990) –, dodala jim je tudi nekaj esejističnih zapisov o poeziji. Osrednji tematski sklopi njenega pisanja so otroštvo in tesni družinski in medčloveški odnosi, prostor daje minljivosti in želji preživeti. Čeprav ne bi sama nikoli zanikala avtobiografskega ozadja svojih verzov, pa je ni smiselno brati le skozi osebnoizpovedno dimenzijo, opozarjajo kritiki.

Njen glas je globok, temen in čist, kakor so bili glasovi, preden smo imeli imena za stvari, je opozorila Veronika Dintinjana, ko je prevajala njene pesmi. »Pripoveduje mite in zgodbe, a ne ostane ujet v zgodbe, slika podobe, a ne ostane v podobah, govori s čustvi, samo zato, ker obstajajo čustva pred logiko, pred razmišljanjem, pred iskanjem resnice, pred ustvarjanjem potvarjanja zaznav, pred utvaro svobode,« pripisuje pesnici avtoriteto gotovosti in negotovosti obenem.

Pisava Louise Glück je torej, tudi ko med verzi hodi grška boginja podzemlja Perzefona ali Evridika, katere smrti Orfej ni mogel prenesti, pravzaprav poezija vsakdanjega življenja, pa tudi stoičnega soočanja s (samo)iluzijami. »Kljub paradoksom in skrivnostim človeškega bivanja, o katerih piše, je njena govorica čudovito dostopna in skoraj varljivo preprosta. Njen izraz je zgoščen, natančen, malone skop, njen glas prodoren, iskren in preprosto mojstrski,« je bila danes novice vesela tudi prevajalka.

Ameriška Svetlana Makarovič

Na stavnicah morda ni kotirala najvišje, a je javnost glede tega, da je šla nagrada v prave roke – tudi v roke dolgoletne predavateljice literature na ameriških univerzah – složna. Ne le zaradi množice priznanj, ki jih je že prejela, denimo Pulitzerjevo za zbirko The Wild Iris (Divja perunika; 1992) ali ameriško nacionalno nagrado za svojo zadnjo pesniško knjigo Faithful and Virtuous Night (Zvesta in krepostna noč; 2014). Louise Glück je šele šestnajsta lavreatka v dolgi (moški) tradiciji Nobelovih nagrad za književnost, ki se podeljujejo že od leta 1901, in prva Američanka po Toni Morrison, ki je nagrado prejela leta 1993.

Če naj bi bil smisel Nobelove nagrade za književnost predvsem v tem, da širšo javnost opozori na najboljše, a manj znane avtorje, potem je letošnji izbor zadetek v polno, je prepričan tudi urednik njene zbirke Onkraj nočiAndrej Ilc iz Mladinske knjige. »Louise Glück je ameriška Svetlana Makarovič. Dejstvo, da je od danes nobelovka, pa bo temu glasu utrlo pot do ušes, uma in src številnih ljudi, ki sicer morda ne bi nikoli slišali zanjo.« S pesniki ima Švedska akademija največkrat srečno roko. Tako je bilo v primeru Wisławe Szymborske, Tomasa Tranströmerja, morda nekoliko manj pri Bobu Dylanu, skomigne.

»Kolikor vem, sicer danes ni ravno najsrečnejši dan v življenju 77-letne pesnice, ki najbolj ceni intimo, vsi drugi pa smo te odločitve izredno veseli. Obsežen izbor njenih pesmi v izjemnem prevodu Veronike Dintinjana dokazuje, da znamenite besede Roberta Frosta, češ da je poezija tisto, kar se izgubi v prevodu, le ne držijo povsem,« je prepričan. Nemara pa je odločitev Švedske akademije, objavljena mesec dni pred ameriškimi volitvami, vsaj deloma tudi politična, dodaja. »A seveda ne v vulgarnem smislu. Le na način, da sporoča, da so ZDA med drugim dale svetu imenitno pesniško tradicijo, od Whitmana do Louise Glück, in da so tudi dandanašnji potenciali te velike, ta čas tako nesrečne in konfuzne države dosti večji, kot bi lahko sklepali iz lika in dela trenutnega predsednika.«