To seveda ne velja za Slovence. V zadnji Tarči je dr. Mrevlje povedal, da je Pahorja, tedaj predsednika vlade, opozoril na korupcijski primer, in predložil vse potrebne dokaze. Pahor je po »pahorjansko« obljubil, da bo ukrepal – naredil ni nič. V primeru TEŠ se ni imel »potrebe« ukvarjati s škodljivo pogodbo z Alstomom. Da obljube Pahorju ne pomenijo nič, kaže tudi njegovo nagovarjanje dveh strank, ki sta svojim volilcem obljubili, da ne bosta šli v koalicijo s SDS, pa se vedeta ravno nasprotno od tega, kar sta svojim volilcem obljubili.

Nedavno je menda izjavil, da je treba biti odprte glave, srca in duše. Katoliški mladini se je zahvalil, da skrbi za »skupnost«. Za kakšno »skupnost« skrbi predsednik Pahor? Majhne skupnosti, ki se ji reče družina, ne pozna, če reče, da njegov osebni dohodek komaj zadošča za njegove potrebe. V državi, ki je »organizirana skupnost«, katere predsednik je, pa, če gledamo rezultate njegovih dejanj, ugotovimo, da funkcijo predsednika razume le kot ugajanje čim večjemu številu gledalcev pred TV – tako kot kakšen pevec, zabavljač ali mesija, odrešenik, kot pravi kolumnist Dnevnika. Kaj je sprava za našega predsednika, če ena stran ni iskrena in noče sprejeti dejstva zgodovinarjev, kaj je sodelovanje ali prijateljstvo z vsemi (saj tisti, ki je vsem prijatelj, ni nikogaršnji prijatelj)…

Slovenci očitno radi poslušamo lepe, a nepristne besede, obljube, pravljice, ki jih vsak razume tako, kot si želi, da si na tak način polepša svoj vsakdanjik. Tako kot tisti vaščani, ki ob nedeljah radostni skupaj molijo, prepevajo, poslušajo lepe besede o ljubezni do bližnjega pri »sveti« maši, ko pridejo domov, pa nič ni več sveto – še naprej se prepirajo, opravljajo druge, gojijo zavist…

Za lepe besede brez dejanj imajo drugi narodi pregovor: »Obljuba je veselje (udobje) za bedaka.« No, gospod Jelinčič temu preprosto reče: »Narod je glup«. Kot iznajdljiv politik (populist) je predsednik Pahor ugotovil (oziroma so mu svetovali), da je treba tistim, ki nimajo svojih misli, zapolniti glavo z lepimi idejami, simboli, predstavami in podobnimi produkti, ki lahko obstajajo le v glavah. Enako kot je sedanji premier ugotovil, da glave lahko napolni s strahom pred »sovražniki ljudstva« oziroma, pomota, pred »udbomafijo« (in podobnimi sovražniki), ki je kriva za vse, kar je slabo, on pa je seveda tisti, ki ustrahovane lahko reši pred vsemi krivci za njihove težave.

Na lestvici popularnosti je politik Pahor na vrhu. Ali je še čudno, da smo Slovenci na vrhu po porabi vsega, kar omamlja: alkohola, drog in očitno tudi obljub, laži, lepih besed, TV-pravljic o Esmeraldi…?

Pahor je edini slovenski predsednik, ki menda še ni ugodil nobeni prošnji za pomilostitev. Res ima naš predsednik odprto srce – žal le za besede, ne pa tudi za dejanja.

Majda Koren, Ljubljana