Mineva 20 let, odkar so pri Airbusu zagnali program, vreden 9,5 milijarde evrov, prvo letalo pa je bilo v zraku 27. aprila 2005. Projekt so spremljale številne težave, ki so prispevale k zamudam in posledično h kar 26-odstotnemu padcu Airbusove delnice, zamude pa so jezile letalske družbe, ki so v promocijo največjega letala na svetu vložile veliko denarja in nagovarjale petične potnike. Stroški razvoja so še kar rasli in do leta 2014 dosegli vrtoglavih 25 milijard. Deležnikom – del projekta so bile francoska, nemška, španska in britanska vlada – pa je bilo jasno, da z letalom, ki je stalo okoli 400 milijonov evrov, nikoli ne bodo imeli dobička.
Prvi komercialni polet je družba Singapore Airlines opravila 25. oktobra 2007 med Singapurjem in Sydneyjem, potniki pa so do vozovnic prišli prek dražbe, na kateri so zanje odšteli med 560 in 100.380 ameriških dolarjev. Lastniki družbe so bili zadovoljni, saj so ugotovili, da se je poraba goriva v primerjavi z do tedaj največjim letalom boeingom 747 zmanjšala za petino, že februarja 2009 pa so prepeljali milijontega potnika. Letalo, s katerim sem bil večkrat v zraku tudi sam, je bilo pri potnikih zelo priljubljeno, saj je bilo prostorno. Spomnim se leta v Los Angeles v poslovnem razredu, kjer sta bila na voljo celo bar in razkošna sedežna garnitura, na kateri si lahko udobno sedel. Nič čudnega, ko pa je letalo s skorajda 73 metri dolžine visoko kar 24 metrov, celotna kabina v dveh nadstropjih pa meri 550 kvadratnih metrov, kar je 40 odstotkov več kot v drugem največjem letalu 747-8. Zgodba zase je prvi razred pri Singapore Airlines, kjer je premožnim potnikom na voljo suita s kraljevsko posteljo.
Zadnja leta je bilo letalo sopomenka družbe Emirates, ki je bila njegov največji naročnik. Na koncu pa tudi krvnik. Tudi zaradi koronavirusa, ki je dodobra spremenil letalsko industrije in potovalne navade, so odpovedali številna naročila. Zadnji žebelj v krsto pa je letalu zabila prav velikost. Nekatera starejša letališča, na primer JFK v New Yorku, Heathrow v Londonu ali CDG v Parizu, niso imela ustrezne infrastrukture, da bi tega velikana nemoteno oskrbovala, že takoj na začetku pa so se mu odpovedale tudi vse ameriške družbe, ki so favorizirale domači Boeing in njegov jumbo jet.
Toda za ljubitelje letal in letenja bo airbus 380 vedno nekaj posebnega. Je namreč tehnološki biser, ki je premaknil meje mogočega. Na nebu pa ga bomo srečevali še dolgo. Kljub klavrnemu koncu so razvojniki nanj lahko upravičeno ponosni, saj je njegova varnostna statistika še neomadeževana.
