V tridesetih letih po združitvi Nemčije so se razlike znotraj države zmanjšale. Lani je na primer moški z Bavarskega povprečno zaslužil 60.000 evrov, ženska pa 48.000. V sosednji Turingiji, ki je bila del Vzhodne Nemčije, je bilo lani to razmerje 41.000 evrov proti 39.000. Premoženje zahodnega Nemca je leta 2018 povprečno znašalo 182.000 evrov, vzhodnega pa 88.000.

Tudi odnos vzhodnih Nemcev (Ossijev) do zahodnih (Wessijev) se počasi izboljšuje. Kmalu po združitvi so Ossiji – ki so se novembra 1989 tako zelo veselili padca berlinskega zidu z željo, da po zaslužku dohitijo Wessije – dobili občutek, da so zapostavljeni in izkoriščani. Potem ko so v sovjetskem bloku veljali za industrijske šampione, je po združitvi njihova samozavest, ki je v tržnem gospodarstvu tako zelo potrebna, padla, saj so Wessiji pod ceno kupovali njihove tovarne in Ossije obravnavali kot zajedalce, ki svetu nimajo kaj prodajati. Pravzaprav je vzhodna Nemčija v desetletjih po združitvi šla skozi dezindustrializacijo. Plače na vzhodu so v 90. letih narasle za 70 odstotkov glede na zahodne plače, a ker je bila produktivnost glede na zahodno komaj 30-odstotna, je to na vzhodu – ob liberalizaciji gospodarstva – vodilo do stečaja velike večine tovarn. Tam, kjer pred tem niso poznali brezposelnosti, so milijoni izgubili delo. Predvsem s tem si lahko pojasnimo vzpon skrajno desne Alternative za Nemčijo v vzhodnih deželah v zadnjih letih.

A če so bili Ossiji zaradi omenjenih razlogov dolgo nezaupljivi do vlade v Berlinu, tudi po tem, ko je na njeno čelo stopila vzhodna Nemka Angela Merkel, pa zdaj podobno kot zahodni Nemci pozdravljajo ukrepe njene vlade in zveznih dežel proti koronavirusu, ki so ravno v vzhodni Nemčiji najuspešnejši. Zvezna vlada pa je tudi finančno pomagala tistim, ki jih je glede zaslužka in poslovanja podjetja prizadela pandemija. Namesto neoliberalizma v 90. letih, ko je bilo vse prepuščeno trgu, so Ossiji spet v zavetju močne države, ki skrbi za svoje državljane kot mati za otroke.

Vzhodni Nemčiji pa se zdaj obetajo dobri časi predvsem zato, ker postaja svetovno središče proizvodnje električnih avtomobilov. Volkswagen jih že proizvaja v Zwickauu in Dresdnu, BMW v Leipzigu, Kitajci nameravajo proizvajati baterije v Turingiji in deželi Saška-Anhalt, v velikanski tovarni v Brandenburgu pa bo električne avtomobile in baterije proizvajala Tesla. Za vse to ima zasluge nemški gospodarski minister Peter Altmaier, ki je z namenom, da bi privabil nemške in tuje proizvajalce električnih vozil in baterij, povezal raziskovalne inštitute, industrijo in vlagatelje. Pomembne pa so tudi evropske subvencije za čisto energijo, ki jih zaradi svoje obremenjenosti s premogom lahko dobijo zlasti vzhodnonemške dežele.