Opozicija je konec avgusta nadaljevala pogovore in znova ugotovila, da še ni napočil pravi trenutek zanjo (za ustavno obtožbo). Državnemu zboru jo sicer lahko predlaga vsaj deset poslancev, kar ne predstavlja nobenih težav, a nimajo 46 glasov, da bi jo izglasovali. Čakali bodo na »uvid« poslancev strank DeSUS in SMC. Do kdaj? Do leta 2022? Čas pa neusmiljeno teče, Janša še naprej krši zakone in ustavo, ne »odpira kuvert«, se norčuje iz nas ter še naprej nasilno spreminja našo družbo s svojimi zvestimi slugami.
Državljani smo jezni in žalostni, vedno bolj smo razočarani tudi nad medlo opozicijo. Šarčeva »samokritika«, da se na sredinsko levem polu preveč filozofira in dlakocepi, ničesar ne spremeni. Sama globoko soglašam z mnenjem priznanega pravnika: »Opozicija nikoli nima vnaprej dovolj glasov za ustavno obtožbo zoper predsednika vlade, če njegovo vlado podpira parlamentarna večina. A so kršitve, zoper katere je treba vložiti ustavno obtožbo – da se potem vidi, kdo si upa take kršitve podpreti. Ne gre drugače.« Taka je realnost. Če se krši ustava, je pač treba takoj reagirati. Kaj bi bilo, na primer, če kriminalcev ne bi ovadili, ker bi subjektivno ali objektivno domnevali, da ne bodo obsojeni? Mar nimamo že preveč izkušenj, kam nas pripelje, če kriminalna dejanja pometamo pod preprogo? Kriminalci postajajo vedno bolj arogantni: »Saj nam nihče nič ne more.«
V normalni državi bi premier zaradi svojih dejanj že zdavnaj odstopil, tudi ministri so svojega denarja vredni. Eden nepreklicno odstopi, pa ne odstopi, drugi privatizira zdravstvo, tretji se bogati s Petrolovimi delnicami, četrti zapravlja proračunski denar za orožje in dopušča, da se Slovenska vojska oglašuje tudi v medijih, v katerih so še pred meseci delovali člani vlade, peti zapravlja za zaščitno opremo, laže in pravi, da ni treba javnosti ničesar razlagati, šesti pošilja nedomoljubne depeše in se klanja Trumpovim interesom, sedmi spreminja javno medijsko krajino v strankarsko, osma vidi vedno več »krivosodja«, deveta, poleg nekaterih drugih v vladi, ignorira lastne ukrepe… Deseta se kot klop drži svoje funkcije, krivi druge, čeprav se je sama spravila ob ves ugled.
Smo res državljani krivi, da imamo take poslance in tako oblast? Menim, da to samo delno drži, saj nimamo pravega vpliva na to, kdo pride na volilni listič in potem v parlament. Se pa zavedam, da je vsak dan trajanja take vlade preveč, posledice so prehude. Vztrajni protestniki jim že nekaj mesecev upravičeno postavljajo ogledalo (vladajočim in tudi opoziciji). Vsaka vlada bi se morala krepko zamisliti in spremeniti, pri nas pa vsi protesti in svarila razumnikov izzvenijo v prazno. Vse vidnejše udeležence protestov so označili za odpadnike ter zaključili, da so protesti popolnoma nepomembni, ker ne predstavljajo niti enega odstotka prebivalstva. Nasprotno pa, ko je nekaj njihovih plačancev protestiralo pred sodiščem, so to prikazovali kot izredno pomembno dejanje za Slovenijo, enako posege Vilija Kovačiča, ki naj bi bil usodni glas pravice.
Skrbi me za našo državo. Na misel mi prihajajo besede teologa, slavista in pisatelja Petra Kovačiča Peršina, ki se spominja odgovora Ivana Štuheca iz devetdesetih let na vprašanje, zakaj se je Cerkev naslonila na SDS in ne na krščanske demokrate. Štuhec je odgovoril: »Ker je Janša doslednejši. Da izpelje svoj program, bi tvegal tudi državljanski spopad.« Janša že leta dokazuje, da to niso le prazne marnje z gradnjo »druge republike«, vzporednimi proslavami, spreminjanjem zgodovine, postavljanjem svojih ljudi v vse pore družbe, z domnevnimi simpatijami do paravojaških struktur ter s stalno podporo RKC. In tega me je strah.
Polona Jamnik, Bled