V teh procesih, med katerimi so javnosti najbolj znani in najodmevnejši Nagodetov sodni proces iz leta 1947 ter dachavski procesi med letoma 1948 in 1949, so obtožencem večinoma sodili zaradi domnevnega vohunjenja in sovražne propagande. Ker je šlo v glavnem za zrežirane procese, je sodstvo izgubilo status samostojne (tretje) veje oblasti, saj je bilo v celoti podrejeno vladajoči Komunistični partiji. Pravzaprav je bila v tem smislu takratna vloga sodišč tudi opredeljena. Obsojenih je bilo več tisoč »razrednih sovražnikov«, obsodbe pa so bile hude. Poleg kazni strogega zapora, odvzema državljanskih pravic in premoženja so bile izrečene tudi smrtne kazni. Po letu 1948 in dogajanjih v zvezi z Informbirojem je veliko obsojencev prihajalo celo iz vrst same Komunistične partije. Ko se je prvi val množičnih procesov polegel, so v šestdesetih in sedemdesetih letih ter deloma v osemdesetih na vrsto prihajale sodbe posameznim politično neprimernim posameznikom. Leta 1976 sta tako pod »roko pravice« padla tudi novinar Dela in publicist Viktor Blažič ter sodnik Franc Miklavčič, v času sedanje samostojne Slovenije oba prejemnika visokih državnih odlikovanj.

Človeške pravice v komunistični praksi

V Svobodni Sloveniji smo poročali prejšnji mesec, da se je 15. septembra pred sodiščem v Ljubljani začela razprava proti sodniku Francu Miklavčiču in novinarju Viktorju Blažiču.

Miklavčič je, kot smo poročali, pod psevdonimom Jože Galičič napisal razpravo v tržaško revijo Zaliv pod naslovom »Politična laž ali zgodovinska resnica.« V njej je dokazal, da je bila OF ustanovljena dejansko šele ob Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 in ne aprila 1941, kakor uradno zatrjujejo komunisti.

Viktor Blažič pa je v številkah 50-51 in 52-53 Zaliva pod psevdonimom Zvonko Prelog napisal razpravo »Ustvarjanje in svoboda.« Razprava ni nič drugega, kakor globoko in stvarno razmišljanje razočaranca nad »svobodo«, ki so jo obljubljali komunisti v »Osvobodilnem boju«, pa so dejansko uvedli diktaturo partije, ki zatira tudi svobodo duha.

Komunistična Ozna je na perfidni način odkrila pravi imeni piscev in sta bila zato pred meseci aretirana. Petčlansko okrožno sodišče je v Ljubljani 16. septembra zaključilo razpravo proti Blažiču. Tanjugovo kratko uradno poročilo pravi, da je sodišče ugotovilo, da je kriv kaznivega dejanja sovražne propagande iz drugega odstavka 118. člena kazenskega zakona. Obtoženec naj bi v svojih spisih zlonamerno in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v Jugoslaviji ter jugoslovansko zunanjo politiko. Obsojen je bil na dve leti strogega zapora. (…)

Jugoslavija je podpisala Splošno deklaracijo človeških pravic. Ta deklaracija v čl. 19 določa: »Vsak človek ima pravico do svobodnega izražanja svojega mnenja; obsega tudi pravico, da ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mnenja in da sme iskati obvestila in jih razširjati z vsemi sredstvi obveščevanja, ne glede na državne meje.«

Jugoslovanski konzuli so podpisali to deklaracijo. Če pa se državljan Jugoslavije posluži pravic, ki mu jih priznava Splošna deklaracija – mora v ječo in je obsojen.

Svobodna Slovenija, 7. oktobra 1976

Obsojen zaradi osebnega dnevnika

O obsodbi sodnika Franca Miklavčiča smo že pisali. Naše poročilo dopolnjujemo sedaj, da je bila razprava pred okrožnim sodiščem v Kranju, ne v Ljubljani in je bila razglašena sodba 15. oktobra. Sodnik Miklavčič je bil aretiran letošnjega maja v zvezi s člankom, katerega je, čeprav pod psevdonimom, objavila tržaška revija »Zaliv« v svoji predzadnji številki in je v njem govora o masovnem pokolu s Koroške vrnjenih domobrancev ob koncu zadnje svetovne vojne.

Ob preiskavi na domu je bil najden tudi njegov osebni dnevnik, ki ga je pisal od leta 1939 do leta 1976. V njem izraža Miklavčič svoje stališče o Sloveniji, ki naj bi bila neodvisna država s pluralističnim sistemom in socialdemokratsko usmeritvijo.

Sodišče je Miklavčiča obtožilo zločina ogrožanja celovitosti države in protidržavne propagande. Prva obtožba se nanaša na njegov dnevnik, druga pa na članek v »Zalivu«. Zaman je obramba skušala dokazati, da je vsak dnevnik nekaj zasebnega, osebnega in po naravi tajnega, dokler ni objavljen, in da ne more biti nekdo obsojen za misli, ki jih zaupa papirju in ostanejo skrite javnosti. Sodišče vsega tega ni hotelo upoštevati in se je tako zgodilo nekaj nezaslišanega v sodiščni praksi: zaradi misli je bil Miklavčič obsojen na štiri leta zapora. (…)

Svobodna Slovenija, 11. novembra 1976

Odmev v ameriških časopisih na obsodbe v Ljubljani

Ameriški dnevnik »New York Times« je 16. oktobra letos objavil naslednje poročilo iz Jugoslavije, ki ga je napisal časnikar Malcolm W. Browne.

Jugoslovanski okrožni sodnik Franc Miklavčič, ki je bil maja letos aretiran v lastni sodni dvorani, je bil zaradi izdaje in drugih zločinov obsojen na šest let zapora.

Petinpetdesetletni Miklavčič je bil obtožen, ker je zagovarjal odcepitev Slovenije od Jugoslavije, kar pa je on zanikal. Večino dokazov, ki podpirajo to obtožbo izdaje, so nabrali v Miklavčičevem zasebnem dnevniku, katerega je zasegla tajna policija med hišno preiskavo. (…)

V zadnjih letih je bilo aretiranih več sto disidentov in postavljenih pred sodišča, toda ker v teh ustanovah deluje še nekaj liberalov, pomeni to nov problem za vladajočo stranko. Pravni proces je prejel udarec tudi v začetku leta, ko je bil odv. Srdja Popović v Srbiji obsojen, ker se je strinjal z disidentskimi mnenji klienta, katerega je zagovarjal. Obtožnica je bila sestavljena na osnovi zaključnega govora, ki ga je imel Popović. (…)

Katoliški glas, 18. novembra 1976

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib