Tudi sam sem eden tistih, ki so se zvezali z gledališčem zaradi Raca, Radka Poliča. Pozimi, če ne že spomladi 1975 je Mestno gledališče ljubljansko gostovalo v Novem mestu s Hiengovim Izgubljenim sinom. Moj zbegani gimnazijski čas se je iztekal, v prsni koš pa so se mi naselile mnoge tesnobe: kaj bom in kako bom. Slovenskega gledališča nisem poznal, vsega skupaj sem videl manj kot deset predstav, a se mi je kljub temu nekaj sanjalo o Hiengu in Skrbinšku; tudi Milene Zupančič sem se spomnil iz Cvetja v jeseni, Majde Grbac pa najbrž iz Rdečega klasja. Morda sem celo Raca že gledal v kakšnem filmu, na odru pa prav gotovo prvič.
Prizora ne bom nikoli pozabil, čeprav ni nujno, da je bil res takšen, kot se ga spominjam. Čisto mogoče je, da se je več različnih situacij iz predstave sprijelo v ...