Strinjam se, da vladne odločitve in posredovanje informacij delujejo občasno nekonsistentno in pogosto tudi so. Ena sam velika zmeda. Ampak vseeno. Pa dajmo še malo razmišljati s svojo glavo. Naj se ignoranca slovenskega naroda ne izpostavi v taki meri, da bo postala Jelinčičeva slavna izjava upravičena.
In potem spremljam na RTV Slovenija v isti reportaži pritoževanje zaradi kratenja človekovih pravic, ker morajo ljudje nositi masko, in nadalje zaradi tega, ker je dostopnost do zdravstvenih storitev slaba. Ker mi bi imeli vse. Virus lahko prosto širimo, ker je to naša pravica, hkrati pa pričakujemo, da bo zdravstvena oskrba potekala nemoteno in bo za nas, ko jo bomo potrebovali, vedno na voljo. To ne gre skupaj in pika. Torej kaj vam ni jasno?
Če razložimo res po kmečko: imamo človekove pravice in človekove pravice. Treba je razumeti, da obstajajo tiste bolj pomembne in tiste, ki se jih lahko začasno tudi zoži ali ukine z namenom ohranjanja primarnih temeljnih pravic. Torej imamo dva paketa pravic, ki sta trenutno najbolj izpostavljena. V prvega bi uvrstili tiste, ki so trenutno najbolj na ustih vseh zavednih Slovencev, torej pravica do združevanja, zbiranja, do odločanja o sebi, do svobode gibanja…, in na drugi strani imamo pravico do zdravja in do ustrezne zdravstvene oskrbe. Z malo razmisleka lahko ugotovimo, da zelo verjetno drvimo v situacijo, ko obema ne bo možno zadostiti.
Torej, dragi Slovenci, kaj bomo postavili na prvo mesto? Pravico do žuriranja, pravico, da ne nosimo mask, pravico do tega, da pač počnemo, kar nam trenutno ustreza. In na drugi strani pričakovali, da bo kljub našemu nonšalantnemu obnašanju zdravstveni sistem nam in našim bližnjim vedno na voljo, ko ga bomo potrebovali.
Slovenski zdravstveni sistem je majhen, z omejenimi kapacitetami. Ker smo pač majhna država. Ker nismo Nemčija, ki lahko pošilja zdravnike in opremo iz neproblematične regije v žariščno regijo. Dajmo biti frajerji pa zapolnimo vse kapacitete v obeh UKC-jih in drugod. Ampak, glej ga zlomka. To, da ne bomo prišli do zdravnika, ko ga potrebujemo, nam pa tudi ne ustreza. Torej vprašam vas, kako si to predstavljate. Bolnišnice bodo polne, ljudje bodo ležali na zasilnih oddelkih, zdravstveno osebje je in bo še v hujšem deficitu. Ampak glejte, naše pravice iz prvega paketa pa vendarle niso kršene.
Očitno je nekaj: ene pravice pač bodo kršene. Izbira katere, pa je naša. Treba se je zavedati, da bo slovenski zdravstveni sistem imel zmogljivosti do neke kritične točke, potem pa ne več. Stvar je torej samo v tem, kaj bomo izbrali. Bomo izbrali večerno gostilniško druženje in odvrgli maske, ker nam pa že ne bo nič? Morda ne. Bo pa drugim. In ti drugi bodo hudo bolni zasedali postelje, ko jo boste pa morda vi potrebovali zaradi druge diagnoze. Morda bo vaša babica doživela infarkt in ne bo mogla imeti ustrezne oskrbe, morda bo vaš oče potreboval nujno operacijo, morda si boste vi zlomili nogo, morda bo vaš otrok imel vnetje slepiča…
Takrat ne bomo več frajeri. Ampak bomo na ves glas tulili, kako so nam bile spet (!) kršene pravice do zdravljenja. Zahtevali bomo pravico na sodišču in še kje. In kaj potem. Če ni, še vojska ne vzame. Če postelj ne bo, če zdravnikov ne bo dovolj, bo pač to logična posledica. Zdravstvene oskrbe ne bo. Ne v zadostni meri.
Torej, ne gre za vprašanje, ali je možno ta virus popolnoma ustaviti. Očitno ga ni možno. Verjetno bomo pač vsi enkrat prišli v stik z njim. Problem je le v tem, da nas ne sme in ne more biti preveč naenkrat. Ker zdravstveni sistem ne bo zdržal. In zato so ukrepi pač nujni. In mislim, da z njimi že zamujamo. Ker si zaradi vseslovenske vstaje nihče ne upa več delovati represivno. Pa bi moral. Ne zaradi politike in ne zaradi višjih načrtov v ozadju, ampak zato, da zaščiti zdravstveno varstvo Slovencev in njihovo pravico do zdravljenja.
Ker je včasih pač treba žrtvovati eno pravico, ki ni življenjskega pomena, za drugo, ki je. Morda ne bo pomembna za vas. Morda pa bo za vaše starše, partnerje, otroke.
Torej nisi frajer, če ne nosiš maske, prosto žuriraš in se družiš, kolikor te je volja. Si navaden egoist, ki mu je vseeno za vse okoli sebe. Očitno tudi za svoje bližnje. Res res upam, da do tega ne bo prišlo. In če že bo, da ne bo vaš starš ali otrok v času najhujše krize potreboval nujne operacije. Če pa bo, pa se morda le vprašajte, ali je bilo takšno zasmehovanje ukrepov, zbiranje in žuriranje res nujno potrebno.
Torej nikakor ne zamerim tistim, ki se okužijo nehote in nevede. Zamerim pa tistim, ki se okužijo zaradi občutka superiornosti nad bedastimi ukrepi in ki ne vidijo dlje od konice svojega nosu. Tistim, ki bodo ob sesutju zdravstvenih zmogljivosti spet najbolj glasni. Ker so jim bile seveda kršene človekove pravice. Dragi moji, ravno zaradi zaščite možnosti uresničevanja pravic in zaradi širše zaščite naroda je včasih treba tudi kaj žrtvovati. In poleg pravic imamo tudi dolžnosti. Dolžnost, da zaščitimo naš narod kot celoto, naš zdravstveni sistem, ki služi vsem nam, in s tem tudi sebe in svoje bližnje. Mogoče poglejmo na problem kdaj tudi z drugega zornega kota in bodimo za spremembo odgovorni, do sebe in drugih.
Diana Grad, Ljubljana
