Zelo bi bila pomirjena, če bi okužene razdelili na štiri skupine: tiste brez simptomov, tiste z blagimi simptomi, tiste z gripi podobnimi simptomi in v 4. skupini bi bili ljudje z najtežjo obliko bolezni covid-19. V slednji bi bili tisti, ki imajo prizadeta pljuča, notranje organe in možgane (in tu prihaja do smrti). Do zdaj še nikoli nisem slišala, da bi se vsak dan tako intenzivno govorilo samo o številu obolelih ljudi za gripo oziroma za klasično virozo, kot se to dogaja v zvezi s covidom. Ne vem, ali je potrebno takšno zastraševanje ljudi iz dneva v dan, iz tedna v teden. Po moje bi bilo popolnoma zadosti, da bi se vsak dan omenilo le dnevno število najtežje obolelih ljudi in število dnevno umrlih za to isto boleznijo. Ampak takrat beseda epidemija ne bi našla svojega mesta v javnosti, kaj šele beseda kuga. Menim, da si minister ne bi dovolil izustiti besede kuga, ker bi izpadel »glup« (po Jelinčiču).
Ampak če se ne bi uporabljalo besed, kot so epidemija, pandemija, kuga, se poraja vprašanje, kako bi potem lahko svetovni in domači vodilni krotili in disciplinirali ljudske množice doma in po svetu. Vemo, da ima strah velike oči, zato ga ne smejo izpustiti iz rok. To jim je zdaj v tej vojni proti ljudem glavno in edino orožje.
Poleg »kuga ministra« moram izpostaviti še enega člana vlade (jaz mu rečem »zlobni minister«). Zelo zanimivo ga je opazovati, ko razlaga o novih ukrepih, ki nas morda čakajo. Takrat deluje kot zlobni škratek iz neke pravljice. Ko nas ustrahuje, svoja usta premika tako silovito, da polovico besed, ki jih izusti v tej ihti, tudi poje.
Nekoč je Will Rogers rekel: »Težava ni v tem, da česa ne vemo, temveč v tem, da vemo, da ni tako.«
Drejica Teslak, Murska Sobota
