Vsakoletni pregled slovenske filmske produkcije bo tokrat nekoliko drugačen kot običajno: 23. Festival slovenskega filma se je tako zaradi lažje organizacije v koronavirusnih razmerah začasno preselil iz Portoroža v Ljubljano, zaznamoval pa ga bo tudi hibridni značaj, saj bo delno potekal v živo, delno pa na spletu. Osrednje prizorišče bo Kino Komuna, kjer bodo od 6. do 11. oktobra predvajali filme iz tekmovalnega programa in pripravljali pogovore z ustvarjalci, vsi drugi filmi pa bodo na ogled prek spletne platforme. Kino Komuna sicer v skladu s trenutnimi ukrepi sprejme nekaj več kot 120 gledalcev.
Okrnjena filmska produkcija
Še ena »posebnost« letošnjega festivala bo okrnjen tekmovalni program zaradi zastoja filmske produkcije v tem letu: v njem bo na ogled le sedem celovečernih filmov, od tega štirje dokumentarni in le trije igrani – vse tri smo v kinu že videli, to so Košarkar naj bo 2, Preboj in Ne pozabi dihati. Poleg njih bo v tekmovalnem programu še devet manjšinskih koprodukcij (med njimi šest celovečercev), sedem dokumentarnih filmov srednje dolžine in 19 kratkih ter devet študijskih filmov različnih kategorij, od animiranih do igranih.
»Čeprav je v tekmovalnem programu 51 filmov, kar se zdi lepa številka, sta med njimi le dva celovečerna igrana filma, ki sta nastala z javno podporo, in še ta dva sta bila končana že lani,« je pripomnila Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC), ki organizira festival. »Slovenskega filma namreč ni prizadela le epidemija, temveč tudi dodatne birokratske ovire, ki so pri že tako zapletenem črpanju sredstev povzročile, da so izplačila za filmsko produkcijo zastala, s tem pa se je ustavila tudi produkcija.«
Vrsta filmov, predvsem igranih, je tako obtičala v različnih fazah nastajanja – eni so bili ravno pred začetkom snemanja, ki ga potem ni bilo, drugi v montaži… »Seveda pa niso težava le nedokončani filmi, temveč tudi ogromno število filmskih delavcev, ki ves ta čas ostajajo brez plačila, ker ne moremo do dodeljenih sredstev. Zdaj, ko je rebalans proračuna sprejet, pričakujemo, da bo vlada končno le dala soglasje in bo filmska produkcija lahko spet normalno stekla.« Trenutno imajo na mizi že za približno dva milijona evrov zahtevkov za izplačila, je še dodala Bučarjeva.
Pomembna je kontinuiteta
»Nekateri so se spraševali, ali je v trenutnih razmerah sploh smiselno pripravljati festival, toda bili smo odločeni, da ga izpeljemo, če bo le mogoče,« je pristavila direktorica festivala Jelka Stergel. »Pomembno je namreč, da osrednja nacionalna filmska prireditev ohranja kontinuiteto, prav tako pa smo želeli dati ustvarjalcem možnost, da pokažejo svoje filme.« Do konca maja so prejeli 161 prijav filmov vseh žanrov in kategorij; poleg 51 filmov iz tekmovalnega programa je selektorska ekipa še 45 filmov uvrstila v pregledni program Panorama. Tu bo tudi spremljevalni program z desetimi animiranimi filmi za otroke in posebnim »koronaprogramom« s trinajstimi kratkimi filmi, ki so nastali v času karantene in so po besedah Jelke Stergel »zanimivi in zabavni«; eden od njih, 16-minutni dokumentarec Neločljivi Marka Naberšnika, bo prikazan tudi na odprtju festivala.
Rahlo okrnjeni program bodo po besedah direktorice toliko bolj popestrile »zanimive manjšinske koprodukcije«, med njimi Sadeži pozabe grškega režiserja Hristosa Nikouja in litovski dokumentarec Vzorno vedenje Audriusa Mickevičiusa in Nerijusa Mileriusa, opozorila pa je tudi na pomemben delež, ki ga ima v programu produkcija Televizije Slovenija, zlasti s srednjemetražnimi dokumentarci, kot sta Videti El Aaiun Erika Valenčiča in Muzej norosti Amirja Muratovića.
Refleksivni del
Strokovni program se bo na posvetih in okroglih mizah posvetil spodbujanju razvoja dokumentarne produkcije, pa tudi slovenski filmski produkciji v času po pandemiji, pripravili bodo tradicionalno mednarodno koprodukcijsko srečanje in še nekaj dogodkov; vsi bodo v konferenčnih dvoranah hotela Slon. Zaključna prireditev s podelitvijo nagrad vesen pa bo prihodnjo nedeljo v veliki dvorani hotela Union.