»Iz Tržiča še veter ni dober« je razvpit pregovor, ki namiguje na vse specifike, ki naj bi jih prinašalo življenje v senci okoliških gora. Dolenc, rojen leta 1951 v Celju, a v zgodnjem otroštvu preseljen v Tržič, pravi: »Tukaj so hribi in so ljudje bolj nezaupljivi, tam (okolica Celja, op. av.) so pa hribčki in ravnina in so ljudje bolj odprti.« Sedmina je kultna slovenska akustična skupina. Ob Janku Ropretu, Mariji Ahačič, pevki Avsenikov, Mihi Dovžanu in Romani Kranjčan, ki so prav tako Tržičani, Veno Dolenc izpade edini tržiški glasbeni »alternativec«. Ne samo folk akustični rocker, ampak še punker in metalec obenem.
Brez občeljudskega hita
Prva postava Sedmine, v kateri je ob Dolencu vokale prispevala Melita Osojnik, njegova tedanja soproga, pozneje pa predvsem avtorica glasbe za otroke, je igrala po zgledu angleškega folka, podobno druga, v kateri je ženski vokal prevzela Klarisa Jovanović, s katero je Dolenc imel tudi zasedbo Duma. Kot se za akustično skupino spodobi, izhaja iz študentskih vod, konkretno s Pedagoške akademije v Ljubljani, ki sta jo obiskovala Dolenc in Osojnikova. Slednja je prvo LP-ploščo Očkov praznik posnela že leta 1967 kot osemletna deklica in je bila kot taka najmlajša v nekdanji državi. »Vzor je bila klasika. Iz duše. Iz dna srca sem to naredil. Osnova je v glavi. Igrali smo po vsej Sloveniji, Jugoslaviji, pa tudi v Avstriji in Italiji. Točno so vedeli, da gre za tradicijo, sam sem bil pa nekako v centru,« se spominja Dolenc.
V primerjavi z najbolj razvpitimi slovenskimi akustiki, Sedmina, čeravno je najbolj brskala po ljudski glasbi, nima občeljudskega hita. Še najbližje temu je skladba Svatba, deloma pa tudi Jutro (za tisto sta potrebna dva). Iztok Zupan, poveljujoči založbe Klopotec, ki je pred časom izdala ploščo, posneto na njihovem koncertu v Delavskem domu v Kranju leta 1978, pravi: »Imeli so flavto in harmoniko. V tistih časih dati harmoniko v tak ansambel je bila redkost, kar danes ni več. Begnagrad, ki jo je tudi uporabljal, je vendarle nastal malo pozneje.« Uporabljali so še vrsto drugih akustičnih inštrumentov, vključno z lutnjami, ki so ob Dolenčevem glasu, ki po barvi spominja na Gena Pitneyja, ter čistem petju njegovih sopevk bistveno vplivali na srednjeveški zvok skupine. Tudi besedila so se praviloma nanašala na stare čase, čeravno spet z neredkimi prebliski kot: »Čudna je ljubezen tvoja, ljuba moja paranoja« ali »Veter beli konj, le kam se ti mudi, lokvanji so srečni, v plašču te noči«. V nadaljevanju komada lokvanji postanejo harfe in »ptice iz srebra«. Kot je za ta del slovenske akustične scene značilno, besedila niso bila jezna. Iztok Zupan pravi: »Podomačevanje folk glasbe je potekalo selektivno, in sicer bolj na estetski in glasbeni ter manj na etični ravni, morda tudi zato, ker je uporniško noto na neki način tedaj pograbil pank.«
Akustični duh ni zamrl
Ob omenjenih iz akustične scene izhajata še dve slovenski pevki. Prva je Darja Švajger, ki je v začetku osemdesetih pela v mariborski folk zasedbi Slovenska gruda; ta je v skladbah, kot so Grajski vrtnar, Sveti Jurij in zmaj, Ranjeni junak lovila podobne staroveške motive kot Sedmina. Ali kot prvi v Jugoslaviji Dubrovački trubadurji. A ob Sedmini je treba omeniti tudi, da so znali biti v besedilih od drugih kolegov tudi bistveno bolj polteni in na erotiko namigujoči. Druga pevka, ki je začela v akustični skupini, je Damjana Golavšek. Pela je v celjski zasedbi Kladivo, konj in voda, s katero so jo na mladinskem festivalu v Subotici proglasili za najboljši vokal. Kot pravi Dani Bedrač, ustanovitelj in vodja Celjanov, ime benda nima nobenega globljega pomena. Nastalo je kot spoj konzumiranja prepovedanih opiatov in ideje, da bi ime zasedbe sestavljale besede, ki druga z drugo niso v nobeni povezavi. A na koncu Kladivo, konj in voda izpade še najbolj akustično ime od vseh akustičnih imen pri nas. Ime iz skrajno analognih pojmov, kar pa je ne nazadnje osnovna ideja žanra. Da se igra brez pomoči elektrike, brez zanašanja na distorziran zvok kitare, kar naj bi obenem navajalo tudi na to, da v akustičnem izvajanju ni odpustkov in blefiranja.
Kladivo, konj in voda je zasedba, ki se je pojavila malenkost pozneje od Sedmine, vkljub bratskosti zasedb in njunih glavnih akterjev Dolenca in Bedrača pa so bili Celjani manj slovensko ljudski od Sedmine. Njihove vokalne harmonije so podobno kot duo Kora na Koroškem lovile duha Buffalo Springfielda oziroma Crosby, Stills, Nash&Young, ki so ga v naših krajih na koncu vendarle najbolj povzeli člani zasavske zasedbe Hiša. V svoji največji uspešnici, melodično izvrstni skladbi Na cesti, KKV recimo spomnijo na Leonarda Cohena: »Cesta je sprejela najin hrup, v daljavi sva slutila svojo pesem. Ko se je veter upiral trdi skali, so tvoje misli stale na obali, v skaljeno morje so izlile strup.« Bedrač, ki se mu hipijevstvo z iskanjem večne srečnosti vendarle zdi preenostaven nazor, pravi: »Naši teksti niso bili angažirani, ampak psihedelični. V začetku nas je prevzela ameriška folk glasba, to pomeni Dylan in Young; v nasprotju s Sedmino, ki je startala iz neke slovenske, tudi balkanske etnoglasbe, smo mi bili folk rockerji.«
Zanimivo. Podobno kot nekdanjega člana Sedmine Boštjana Perovška tudi Bedrača dandanes zanima tudi elektronska glasba. Obenem je bil Bedrač ob Srečku Lavbiču, pokojnem sočlanu KKV, tudi soustanovitelj žalskega akustičnega festivala, ki se je prvič zgodil leta 1979 in trajal do sredine osemdesetih, potem pa zamrl. V tem tisočletju je bil festival obujen, a spet le na kratko. Kar pa ne pomeni, da je zamrl tudi akustični duh. Nasprotno, ob izolacijah in občem zatekanju v intimo se zdi aktualen.
