Za regijsko gospodarstvo bo omenjena sprememba res korenita, saj je zlasti šaleški del regije zrasel vzporedno z razvojem energetike, slednja pa je imela in še ima na okolje zelo močan vpliv na številnih področjih – okoljskem, infrastrukturnem, kadrovskem, socialnem… Za realnejšo sliko velja dodati, da se je v zadnjih desetletjih predelovalna industrija v regiji s hitrim razvojem zavihtela pred energetski sektor in postala najpomembnejši segment z največjim številom delovnih mest, največjim obsegom prihodkov in najvišjo stopnjo (tudi mednarodne) konkurenčnosti.
Na tak način se je v SAŠA regiji ustvarila specifična struktura gospodarstva, povsem netipična za slovenske razmere, v kateri imata, gledano panožno, predelovalna industrija in energetika tričetrtinski delež, poleg tega pa je vloga velikih podjetij v primerjavi z malim gospodarstvom, upoštevajoč število zaposlenih, prihodke in kapital, bistveno večja kot drugod po Sloveniji. V Savinjsko-šaleški gospodarski zbornici smo to nesorazmerje zaznali že na prelomu tisočletja in začeli načrtno spodbujati rast malega gospodarstva, zlasti s širitvijo dobaviteljskih mrež za velika podjetja. Z distance dveh desetletij lahko rečemo, da smo bili pri tem relativno uspešni, kajti kar nekaj podjetij, ki danes predstavljajo vlečne konje regijskega gospodarstva, je skozi ta proces spodbujene rasti hitreje naredilo potrebne razvojne korake.
Ko so tako s podporo velikih hitro rasla mala podjetja, seveda ne vsa z enakim tempom, so se pojavile potrebe za njihovo širitev. Na tej točki se je marsikje v regiji pojavil problem, ko lokalno okolje ni bilo v stanju ponuditi ustreznih prostorskih rešitev. Žal so se nekatere tovrstne zgodbe končale s selitvijo podjetij v druge regije, kjer so jim lahko zagotovili potrebne prostorske kapacitete. Da bi izboljšale ta del konkurenčnosti poslovnega okolja, so se nekatere občine v SAŠA regiji lotile urejanja poslovnih con, kar pa samo po sebi še ni rešilo problema. Ponekod je urejanje teh con trajalo (pre)dolgo, ponekod pa je bila končna cena komunalno urejenega zemljišča previsoka. No, bili so tudi primeri, ko so se stvari dobro iztekle, dodatno rešitev pri tem pa so predstavljale poslovne nepremičnine, ki so se znašle na trgu po stečaju nekaterih podjetij v regiji, kot na primer Vegrada in Elkroja.
Z rastjo predelovalnih dejavnosti, ki zahtevajo dobro razvito logistiko, narašča potreba po sodobnejši prometni infrastrukturi, zlasti hitri cesti, ki bi regijo povezala z avtocestnim križem na jugu in Koroško ter Avstrijo na severu. To prometnico še vedno prepoznavamo kot enega ključnih pogojev za to, da bo naša regija jutri (bolj) zanimiva za investitorje in odpiranje novih delovnih mest. V nedavni raziskavi Fakultete za družbene vede so tuji investitorji izrazili mnenje, da so ključna konkurenčna prednost slovenskega poslovnega okolja »relativno dobro usposobljeni zaposleni«. Če to ugotovitev apliciramo na nivo SAŠA regije, je pred nami vsemi, ki ustvarjamo poslovno okolje, naloga, da poskrbimo tudi za kadrovski potencial prihodnje rasti. V času, ko so pred nami strateške spremembe, od države pričakujemo, da nam omogoči pravični prehod (z vsem tistim, kar v ta paket sodi), sami pa prevzemamo odgovornost, da bomo tranzicijo izpeljali na način, da bomo imeli v prihodnje v regiji še več gazel kot doslej. Da bo res tako, moramo ustvariti privlačno in konkurenčno poslovno okolje, kajti tudi rože lepše uspevajo v urejenem vrtu.
