Ustavno sodišče (US) je ugotovilo, da po 26 letih območja volilnih okrajev ne ustrezajo več merilom enakosti števila prebivalcev, geografski zaokroženosti in največje možne integritete občin. Po volilni matematiki (8 volilnih enot in v vsaki 11 volilnih okrajev) je razdeljenih 88 poslanskih mandatov. Videti je, da je sedanja neustavnost volilnih okrajev političnim strankam bolj pri srcu kot pa ureditev, primerna odločbi US.

Za izvršitev citirane odločbe US se ponujajo različne zamisli. Izstopajo takšne, ki namesto sprememb volilnih okrajev predlagajo uporabo različnih oblik prednostnega (preferenčnega) glasu (absolutni, relativni) volilcev. S takšnim glasovanjem naj bi bil zagotovljen (bolj) odločilen vpliv volilcev na izvolitev kandidatov.

Menim, da pri učinkih uporabe prednostnega glasu pretiravamo. Vse skupaj je videti kot »placebo« politična terapija. Volilnih tegob naj bi se rešili zgolj s (samo)prepričanjem o izjemnih učinkih prednostnega glasu volilcev, ki tega seveda nimajo. Takšna »placebo« politična terapija seveda ne deluje.

Živ dokaz je aktualni predsednik države. S prednostnimi glasovi je vstopil v evropsko politiko. Na račun svoje (kvazi)priljubljenosti se je povzpel na vrh izvršilne oblasti v Sloveniji in končno še na najvišjo politično funkcijo v državi. Mimogrede je demontiral (skoraj) vse napredne levičarske zamisli. Po prepričanju velikega dela javnosti politik, zaslužen za pojav »pahorjanstva«, ni opravilno sposoben za uspešno opravljanje državniške funkcije.

Sprememb volilne zakonodaje se lotevamo napačno. Uporabiti bi morali diagnozo stanja na področju upravljanja države. Ta razkrije, da naš osrednji problem niso volilne enote niti volilni okraji, temveč slepo vztrajanje pri uporabi iztrošenih orodij predstavniške demokracije. Ta je že zdavnaj izgubila svojo družbeno uporabno vrednost. Tisto, kar nam manjka, je legitimnost družbenih odločitev, ki je sistemu predstavniške demokracije tuja.

Se spomnite, kaj je madžarski predsednik v Bruslju zabrusil svojim kritikom? Da nemška in francoska demokracija nista nič boljši od madžarske. Res je, saj gre za isti politični sistem. Razlika je le v tem, da je predstavniška demokracija enkrat (bolj) v službi prebivalstva in njegove blaginje, drugič pa nasprotno (zgolj) v službi politične stranke, ki z avtokratskim vladanjem (demokratično) omejuje pravice in svoboščine večini državljanov. To je resničnost, to sta dva obraza predstavniške demokracije, ki pa je politiki (tudi naši) nočejo videti.

Kateri skrajnosti delovanja predstavniške demokracije je Slovenija vse bližje, vemo. Delež absolutne oblasti, ki jo parlamentarnim strankam zagotavlja sistem predstavniške demokracije, je izredno mamljiv. Tako smo dočakali hibridno koalicijo z vodilno stranko SDS, ki v okolju parlamentarne demokracije ogroža materialno, družbeno in okoljsko blaginjo prebivalcev Slovenije. Skrb zbuja spoznanje, da še (vedno) ni videti politične organiziranosti, ki bi se pohodu ekstremne desnice lahko uspešno postavila po robu. Do takrat bomo pač s kolesi in brez njih še naprej (le) glasno protestirali.

Janez Krnc, Litija