Vsekakor pa se ne strinjam z raznimi spletnimi vplivneži oziroma influencerji, ki se kopljejo v medijski slavi velikega dvoma o medicini in tudi farmaciji. Medicina seveda ne ve vsega in ni vsemogočna, a spodkopavati in dvomiti o vsem, kar pravijo zdravniki o novem koronavirusu, je zelo nevarno početje, ki ima lahko dolgoročne posledice, in to ne dobre.

Kar takoj lahko ovržem razne spletne »dokaze«, da je covid-19 samo ena mala gripa in da itak nihče nikogar ne pozna s to boleznijo. Živim na zelo zdrav način, pogosto se gibljem v naravi (gorništvo, plezanje), nimam nobenih zdravstvenih težav, star sem nekaj čez 50 let, a vendarle me je koronavirus nenadno »udaril« – z vročino, utrujenostjo, glavoboli, popolno izgubo voha in še kaj bi se našlo. Seveda bolezen vsakdo doživlja subjektivno, a ne zdi se mi ravno, da gre mimo kot ena gripica.

Koronakriza je seveda kompleksen problem. Ne gre samo za zdravstveni, temveč tudi politični in ekonomski problem. Preprečiti, da bi virus preobremenil zdravstveni sistem, ne da bi hkrati zaustavili družbo ter gospodarstvo, je ključen problem sodobne politike. A ne gre samo za zdravstvo, koronakriza je razgalila tudi problem revščine, podhranjenosti zdravstvenega sistema in zelo slabo stanje v domovih za ostarele. V takšno situacijo nas je pripeljala politika več slovenskih vlad, ki sledijo prevladujočim globalnim ekonomskim dogmam privatizacije in komercializacije javnih dobrin ter storitev. Aktualna vlada pa trenutno krizo izkorišča za še bolj pospešeno razgradnjo najpomembnejših javnih družbenih ustanov.

Kaj je ključno vezivo sleherne družbene skupnosti? Medsebojno zaupanje in zaupanje v družbene ustanove. Če uničimo to zaupanje, na primer v zdravstvene ustanove, potem je družbeni razkroj neizogiben. Spletni zvezdniški koronadvomljivci vnašajo veliko nezaupanje v zdravstveni sistem. Seveda lahko podvomimo o vsaki instituciji in vsakem strokovnjaku, a za to moramo imeti res veliko znanja, strokovnosti in res močne argumente. Spletni zvezdniki nimajo nič od tega, le všečni želijo biti (torej so predvsem sebični) in dramatični. In to privlači.

Koronakriza bo tako ali drugače imela dolgotrajne posledice na družbo. Zahtevala bo veliko solidarnosti, razumevanja in vzajemne pomoči. Treba bo uvajati številne nove družbeno-ekonomske modele, na primer univerzalni temeljni dohodek in doseči univerzalno dostopnost kakovostnih javnih storitev. Potrebna bo tudi širša, globalna solidarnost. Kajti zaradi krize milijone ljudi zdaj naglo tone v revščino. Če ne bomo poskrbeli za pravičnejšo delitev globalnih virov, bodo v prihodnje migracije še bistveno bolj obsežne kot danes. Potem je tu še okoljska kriza, ki se lahko reši samo na globalni ravni, ob sodelovanju vseh svetovnih držav.

Za vse to pa potrebujemo zaupanje, solidarnost, spoštovanje, nesebičnost. Naj se spletni influencerji raje osredotočijo na resnične probleme sveta, ki čakajo na našo pozornost, ne pa da ustvarjajo nezaupanje in dvom o že tako prizadetih javnih ustanovah, predvsem zdravstvu. Sicer pa še vedno velja stari Prešernov verz, da »le čevlje sodi naj Kopitar«.

Rok Kralj, Kamnik