V stavbi sredi Pristave v občini Tržič, kjer je bila nekoč gostilna, že deset let deluje reintegracijski center Vincenca Drakslerja, namenjen nekdanjim odvisnikom. Kot pravi vodja programa Suzana Gladović, v njem zdaj biva deset uporabnikov, vsi so moški. Kako živijo in kaj doživljajo, so ob nedavnem praznovanju 10. obletnice programa pojasnili preko predstavitvenega filma. Blaž, eden od njih, je opisal svoje nekdanje odvisniško življenje, ki ga je pripeljalo v to ustanovo. S pomočjo programa želi zaživeti trezno in odgovorno življenje, pri čemer mu strokovnjaki, zaposleni v domu, po najboljših močeh pomagajo. Na voljo so mu čez dan med tednom, ponoči in konec tedna pa se morajo stanovalci, nameščeni v dvo- in triposteljnih sobah, znajti sami.

Skupni cilj: odgovorno življenje brez omame

Kuhajo si sami, skrbijo za vrt, za čistočo in urejenost doma so prav tako odgovorni sami. Delajo v delavnici, kjer popravljajo pohištvo, trije uporabniki uspešno študirajo. Odvisnosti, ki so pestile dosedanje uporabnike programa, so številne, pravi Gladovićeva in našteva: alkohol, prepovedane droge, pornografija, družabna omrežja, računalniške igrice… A pogoj, da se lahko vključijo v program, je, da se predhodno odrečejo omami.

Gre za edinstven in uspešen program v slovenskem prostoru, priznava Urška Repar Justin, direktorica Centra za socialno delo Gorenjske, pod okriljem katerega program deluje. Prav zato si je lani prislužil posebno priznanje ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V bivalni obravnavi je bilo v desetih letih delovanja 110 uporabnikov, v zunanji podporni obravnavi, namenjeni pogovorom, pa okoli 330, navaja Gladovićeva. Repar-Justinova pa dodaja, da se je v tem času v življenje brez omame vrnila približno polovica uporabnikov, kar je po njenih besedah za takšen program velik uspeh.

Sosedje občudujejo njihov vrt

Uporabniki pravijo, da so v okolici dobro sprejeti. Sosedje pogosto pokramljajo z njimi, največ pohval pa prejmejo za urejen vrt, za katerega skrbijo. »Okolica je neverjetna,« pravi tudi Gladovićeva. Družba je pri odnosu do nekdanjih odvisnikov po njenem naredila velik korak naprej. Za primer daje iskanje zaposlitve njihovih uporabnikov. »Kdor jo je iskal, jo je dobil. Zgodilo se je, da je bilo na razgovoru za delovno mesto 20 kandidatov, izbrali pa so prav našega uporabnika. Pogosto so povedali, kje bivajo. Včasih je bolje, da pri delodajalcu narediš dober vtis in pozneje poveš, kaj vse se ti je v življenju dogajalo, včasih pa je dobro že na razgovoru spregovoriti na primer o desetletni luknji v svojem življenjepisu. Ljudje to sprejmejo in so veseli odkritosti. Veseli so, da je nekomu uspelo premagati odvisnost in da je zdaj na pravi poti. Običajno to pospremijo celo s spoštovanjem,« pravi.

Tudi koronske ukrepe so, kot opisuje vodja programa, dobro vpletli v svoje delovanje. »Nismo imeli druge izbire, kot da program nadaljujemo. Poskrbeli smo za vse priporočene prilagoditve in ukrepe. Omejili smo izhode na nujnejše, obiskov ni bilo.« Še preden so se začela testiranja, je eden od uporabnikov dobil vročino, zato so ga namestili v mansardo, opremljeno s kopalnico. »Takrat je bilo to še nepoznano in nas je skrbelo. Ko so se stvari razvijale naprej, pa smo bili te pozitivne izkušnje, ki smo jo dobro preživeli, veseli. Vedeli smo, da lahko poskrbimo za uporabnika, ki bi zbolel. Bili smo pomirjeni. Kljub vsemu nam je doslej uspelo preživeti brez okužb,« je zadovoljna Gladovićeva.