Avtomobilistično kariero ste končali leta 2013, nato pa že naslednje leto v Bergheimu pri Kölnu odprli restavracijo Schumachers. Zakaj prav restavracija?

»Ko sem nehal tekmovati, sem se nastanil na posestvu, a v bližini ni bilo nobene dobre restavracije, posebno ne takšne, v kateri bi stregli ribe in testenine. Ker tudi sam rad dobro jem, se mi je to, da bi imel svojo restavracijo, zdela odlična ideja. Na začetku je bila to sicer kar draga zamisel, ker smo prvi dve leti delali z izgubo, zdaj pa kar dobro teče.«

Schumachers je pravzaprav sredozemska restavracija. Kako to, da ste se odločili za ta tip jedi, glede na to, da je zadnja leta v modi predvsem kulinarika, ki temelji na lokalnih sestavinah?

»V okolju, kjer živim, nimamo pravzaprav nič, kar bi bilo posebno lokalne narave, pa tudi leta 2014, ko sem odpiral restavracijo, ni bilo govora o tem, da je treba spodbujati uporabo lokalnih sestavin. Odločil sem se, da bomo stregli hrano, ki je blizu ljudem, ki tukaj živijo. Večina Nemcev rada hodi na počitnice na morje, tako da pri tej hrani podoživijo lepe trenutke, ko so bili ob morju.«

Ne gre pa za prestižno restavracijo, kot bi pričakovali. Cene jedi so precej zmerne tudi za naše, slovenske razmere.

»Ni se mi zdelo smiselno, da bi za okolje, v katerem živim in ki ni ravno bogato, navijal cene, ker se mi zdi prav, da gostje dobijo dobro hrano in da si jo lahko večkrat privoščijo. Želim, da so moji gostje zadovoljni s hrano, storitvijo in ceno. To sicer ni vedno najlažje izvedljivo. Zanimivo se mi zdi to, da so tisti, ki radi dobro jedo, pripravljeni plačati veliko več za hrano, ko so na počitnicah, kot takrat, ko so doma. Doma se varčuje, da se lahko na počitnicah zapravlja. In temu se moraš kot gostinec prilagoditi. K nam ne hodijo turisti, ampak večinoma domačini.«

Začetek v Salzburgu

V Goriška brda oziroma v Klet Brda, kjer danes zorijo vina z vašim podpisom, ste prišli ravno zaradi svoje restavracije.

»Da, v Salzburgu sem pred leti pri večerji pokusil rebulo iz Kleti Brda in tako me je navdušila, da sem jih vprašal, ali bi lahko prišel pokusit še kaj drugega. In tako smo začeli sodelovati. Najprej sem vino kupoval samo za restavracijo, zdaj pa jih prodajam pod svojo blagovno znamko tudi drugod.«

Ker imate menda posest tudi v Franciji, nas zanima, zakaj ste za svojo znamko vin Schumacher izbrali prav vina, pridelana v Kleti Brda?

»Izbor vin, ki jih zame pridelujejo v Brdih, je zelo oseben. Prepričan sem, da dandanes vinarji iz bolj znanih regij v Franciji in Italiji preveč navijajo cene. Sam nisem pripravljen odšteti toliko denarja za dobra vina. V Brdih pa dobim izredno kakovostna vina po poštenih cenah. Zaljubil sem se v te kraje in ljudi tod okrog, v hrano in vino iz Brd. Preprosto čudovito je tukaj.«

Svet formule ena velja za svet zabav, drage hrane in vina, šampanjca ter deklet. Delujete precej skromno.

»Če se resno ukvarjaš s športom, nimaš časa za zabave in tega nikdar nisem počel. Sem pa obiskal veliko restavracij, a nikdar nisem iskal zgolj prestižnih restavracij in vin. Ne zato, ker si tega ne bi mogel privoščiti, ampak zato, ker me na ta način hrana in vino ne privlačita. Če v neki restavraciji naročim poleg hrane steklenico vina za več kot 40 evrov, se mi zdi to drago.«

Na vinski karti svoje restavracije imate tudi svojo penino selection, sparkling, limited edition, ki stane 105 evrov, kar je le nekaj evrov manj od šampanjca iz hiše Ruinart. Tudi cene drugih vaših briških vin so primerljive z vini iz vinsko bolj znanih držav.

»Pri penini selection gre za steklenico magnum, torej liter in pol, in je po kakovosti povsem primerljiva z bolj zvenečimi imeni iz sveta šampanjcev. Ljudje so navdušeni, ko za ceno steklenice francoskega šampanjca dobijo pravzaprav dve steklenici penine. Vino mora imeti pošteno ceno. Nočem prodajati kvalitetnega vina po nizkih cenah, po drugi strani pa nikakor nočem navijati cen.«

Mesec dni v Brdih

So vaša vina tudi v prosti prodaji ali so namenjena le za restavracije?

»Osredotočeni smo na prodajo v sklopu restavracij, tako da naša vina najdete v restavracijah in lokalih v Münchnu, Düsseldorfu, Hamburgu, v Švici v St. Moritzu, v Avstriji na Dunaju in v Salzburgu, tudi v Nici in celo na Kitajskem. V St. Moritzu in v Nici smo prisotni tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Prodaja se je v času korononavirusa sicer delno ustavila, ampak prepričan sem, da sem na dobri poti.«

Ste prej, preden ste začeli prihajati v Brda, poznali Slovenijo?

»Ne, predvsem zato, ker tukaj ni nobene dirkaške proge.«

Kar nekaj zvezdnikov je, denimo nogometaša Pirlo in Iniesta, tudi košarkar Saša Vujačić, pa Brad Pitt in Angelina Jolie, Gerard Depardieu, ki bolj kot ne posojajo ime za blagovne znamke vin. Koliko ste zares vpeti v pridelavo grozdja in nato delo v kleti?

»Vsako leto v Brdih preživim vsaj mesec dni na leto in sodelujem pri vsem. Od etiket do postopkov v kleti, kjer se sproti dogovarjam z glavnim enologom Darinkom Ribolico, kakšne okuse in katere sorte bi rad imel v steklenicah. To mi je v užitek.«

Ste kaj raziskovali, kaj imajo v svojih kleteh drugi vinarji v Brdih?

»Bil sem na nekaj degustacijah, lani je bilo imenitno. Nisem pa preveč navdušen nad močnimi zorjenimi vini, kar je značilnost mnogo vinskih hiš v Brdih. Tudi oranžna vina sem pokusil in moram reči, da so zanimiva, a za moj okus vseeno preveč ortodoksna. Raje imam lahka, bela sveža vina.«

Dirk ne pogreša

Nekako ste postali ambasador briških in slovenskih vin.

»Res je, tega sicer nisem imel v načrtu, ampak sem vesel, da se je tako izteklo. V Nemčiji pa tudi drugje po Evropi se podcenjuje kakovost slovenskih vin in vesel sem, da lahko pripomorem k temu, da slovenska vina postajajo vse bolj prepoznavna.«

Menda imate tudi doma na posestvu precej impozantno lastno vinsko klet, v kateri zbirate vina z vsega sveta.

»Res sem zbiral vina in med njimi je tudi nekaj zvenečih imen, predvsem iz Francije, vendar odkar imam svoja vina, tega ne počnem več. Če se pošalim, sem zdaj dovolj star, da lahko vina tudi začnem piti. Sem pa začel arhivirati lastna vina.«

Pogrešate avtomobilistični cirkus ali zadosten odmerek dirkaškega adrenalina dobite kot strokovni komentator dirk formule 1 za Sky Nemčijo?

»Dirk ne pogrešam. Ko sem nehal tekmovati, sem se povsem osredotočil na druge stvari, med katerimi sta tudi restavracija in vino. Z vozniki, ki trenutno tekmujejo, seveda ohranjam stike, v zelo dobrih odnosih sem tudi z nekdanjimi inženirji in drugim osebjem, ki ga poznam še iz časov tekmovanj in zdaj zasedajo vodilne položaje v različnih moštvih. Pa tudi moj sin David tekmuje v formuli 3, tako da sem na še vedno vpet v tekmovalni cirkus.«

Veliko ljudi meni, da je formula 1 dolgočasna v primerjavi z leti, ko ste tekmovali vi. Ni več toliko zvezdnikov na cesti, več jih je na instagramu.

»V vsakem obdobju je bilo kakšno moštvo, tako kot je zdaj Mercedes, precej dominantno, zato se zdi, da je res že nekoliko dolgočasno. Današnje avtomobile v formuli 1 je veliko težje obvladovati na cesti kot tiste, s katerimi sem tekmoval sam. Veliko več je računalnikov, elektronike.«

Imate doma kakšen dirkaški avto?

»Ne, to sem povsem opustil. Grem pa še vedno kdaj pa kdaj vozit na kakšno stezo, tako za zabavo.«

Ste si pa menda kupili terenski avto – lado nivo. Precej nenavaden izbor za nekdanjega dirkača.

»Nivo imam, ko grem na lov. Ali pa da pripeljem kaj na posestvo. Rad lovim, ampak ne zbiram trofej. Obožujem divjačino in jo tudi sam rad pripravljam.«