Ko je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen danes stopila pred mikrofone in pojasnjevala, da poskuša komisija v svojem predlogu novega azilnega pakta najti ravnotežje med solidarnostjo in odgovornostjo, je dobro vedela, da je ta dosje eden najpomembnejših v času njene komisije. Po petih letih poskuša komisija z novim azilnim paktom začeti znova in se oddaljiti od iskanja ad hoc rešitev, ko je EU po vsakem izkrcanju migrantov na obalah držav članic stala pred dilemo, kako si razdeliti prispele prosilce za azil. Objavo predloga azilnega pakta so sicer prestavili z junijskega roka, da s predlogom za premostitev najbolj razdvajajoče evropske politike v zadnjih letih ne bi obremenili že tako napornih finančnih pogajanj o svežnju za okrevanje evropskega gospodarstva.
Slednjič je zdaj na mizi. Iskanje soglasja zanj Leynova gradi prav na kompromisni pripravljenosti držav članic ob sprejemanju svežnja za okrevanje.
Alternativna solidarnost v krizi
Osrednji temelj novega pakta je, da države ne bodo več soočene zgolj z obveznimi kvotami za premeščanje prosilcev za azil. Ukinja se relokacijska shema za prerazporeditev migrantov iz najbolj obremenjenih držav članic v druge, ki je Madžarska in Poljska (ter v manjšem obsegu tudi druge vzhodnoevropske države) nikoli nista sprejeli, zaradi česar ju je sodišče EU spoznalo za kršiteljici evropskega pravnega reda.
Po predlogu komisije sodeč bo imela solidarnost v EU različne oblike. V obdobjih, ko bodo posamezne članice pod večjimi migracijskimi pritiski, bodo vsem državam določene kvote, koliko migrantov morajo prevzeti glede na svojo velikost in gospodarsko moč. Če to zavrnejo, pa bodo morale zagotoviti operativno podporo ali prevzeti odgovornost oziroma sponzorstvo za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil. Takšno vračanje bi morala država članica izpeljati v osmih mesecih, če zavrnjenega prosilca za azil v tem času ne bo mogoče vrniti v domovino, pa se bo preselil v državo sponzorko, ki bo nato nadaljevala postopek njegovega vračanja.
Delna ukinitev dublinske direktive
S predlogom novega azilnega pakta, ki ga morajo potrditi države članice in evropski parlament, se de facto vsaj delno ukinja dublinska direktiva. Ta določa, da je za vsakega prispelega prosilca za azil odgovorna izključno država članica, v kateri je prvič stopil na evropska tla. Po novem bi lahko prispele prosilce za azil, ki se želijo združiti z družinskimi člani v drugi državi članici, takoj premestili tja še pred odobreno prošnjo za azil. Na tak način naj bi preprečili sekundarne migracije znotraj Unije.
Komisar za zaščito evropskega načina življenja Margaritis Schinas ni skrival, da je predlog azilnega pakta kompromis, s katerim ne bo nihče povsem zadovoljen, hkrati pa je dal jasno vedeti, da države ne morejo izbirati med solidarnostjo in odgovornostjo, saj sta obe vrednoti med seboj prepleteni.
Vse migrante na zunanjih evropskih mejah čakajo temeljitejši pregledi njihove identitete in zdravja. Hitri, največ dvanajst tednov trajajoči postopki preverjanja prošenj za azil pa čakajo tiste prosilce, ki prihajajo iz držav z nizko stopnjo odobrenih prošenj za azil, denimo Maroka ali Tunizije.
Dolgotrajno potrjevanje pakta
Morebitno sprejetje tokratnega azilnega pakta bo dolgotrajen proces. V diplomatskih krogih ne pričakujejo, da bi bil postopek končan v času nemškega predsedovanja svetu EU, zavleči se utegne v čas portugalskega ali celo slovenskega predsedstva. Če bo šlo vse po sreči in bodo predlagani pakt države potrdile, pa bi lahko zaživel leta 2023. Slovenija s predlogom azilnega pakta sicer ni zadovoljna, ker vsebuje obvezno solidarnost.
Predlog komisije je do neke mere podoben konceptu efektivne solidarnosti, ki ga je že leta 2016 predlagalo slovaško predsedstvo EU, a se je ta raztreščil na čereh evropskih delitev.
