V Galeriji CD in Dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu je na ogled razstava portretnih fotografij Henrija Cartierja - Bressona (1908–2004). Slovitega francoskega mojstra črno-bele fotografije so v Cankarjevem domu retrospektivno predstavili že leta 2002, tokratna razstava pa je nastala s pomočjo zasebne družinske fundacije HCB, ki so jo ustanovili avtor, njegova soproga Martine Franck, tudi sama fotografinja, ter hči Mélanie Cartier - Bresson. Fundaciji v Franciji priznavajo javni interes in velja za eno najprestižnejših pariških ustanov.
Tokratna razstava velja za eno manj propagiranih, zdaj pa je v Ljubljani na svoji deveti postojanki.
Med slavnimi in neznanimi
Razstava Iz oči v oči/Tête à tête si je izposodila ime pri istoimenski knjigi iz leta 1998, za katero je fotograf ob svoji 90-letnici izbral portrete, ki so bili potem na ogled tudi v londonski Narodni portretni galeriji. Kustosinja ljubljanske postavitve Nina Pirnat Spahić, ki je Cartier-Bressonovo ustvarjalnost v Ljubljano pripeljala že pred 18 leti, je izpostavila, da je razstava dragocena predvsem zato, ker nam zbrani potreti ponujajo sprehod skozi javno, predvsem kulturno življenje 20. stoletja.
Tako srečamo podobe Pabla Picassa, Henrija Matissa, Alberta Giacomettija, Simone de Beauvoir, Jean-Paula Sartra, Alberta Camusa, Marilyn Monroe, Edith Piaf, Coco Chanel, Cheja Guevare, dalajlame, Igorja Stravinskega pa vse do Roberta Oppenheimerja.
Na prehodu iz Galerije CD v Dvorano Duše Počkaj je tudi portret kiparja Vasje Žbone, domnevno edinega Slovenca, ki ga je sloviti Francoz portretiral, in to leta 1977 v Parizu. Med portretiranci so tudi neznani, običajni ljudje.
»Portret je sled neposrednega življenja, v njem je nekaj čarobnega,« je nekoč izjavil Cartier - Bresson. Če so zgodnejši portreti nastajali naključno, je zadnje delal premišljeno, na dogovorjenih srečanjih, kar je tudi sam označil za zahtevno početje. Kljub temu so bili sploh zadnji portreti, ko se je že poslavljal od fotografskega aparata in se začel posvečati svoji prvi ljubezni, risanju in slikanju, prežeti z vedrino.
Oko 20. stoletja
Cartier - Bresson se je rodil v Chanteloupu vzhodno od Pariza v premožni družini, študiral je slikarstvo, nato pa se kmalu posvetil fotografiji. Svoj prvi fotoaparat leica je kupil v začetku tridesetih (tej znamki je ostal zvest do konca), leta 1931 je objavil svojo prvo poklicno fotoreportažo, leta 1933 pa je imel v Madridu prvo samostojno razstavo. Svetovno slavo mu je prinesla razstava v New Yorku leta 1974, ko je bil star 39 let.
Cartier - Bresson je fotografiral za revije, kot so Life, Vogue in Harper's Bazaar. Njegova dela so navdihovala cele generacije fotografov. Leta 1947 je s kolegi fotografi ustanovil pionirsko fotografsko agencijo Magnum Photos.
Zahodni fotograf na vzhodu
Praktično ni dežele, ki je fotograf ne bi prepotoval. Prekrižaril je Evropo, Bližnji vzhod, ZDA in Latinsko Ameriko, bil je živa priča velikih zgodovinskih dogodkov, kot sta bili španska državljanska vojna ali kitajska revolucija. Bil je sploh prvi zahodni fotograf, ki so ga spustili na Kitajsko, pa tudi v tedanjo ZSSR.
»Poleg njegove leice so zanj značilne še nekatere druge stvari, kot so fotografiranje brez bliskavice, nasprotovanje obrezovanju fotografij, vztrajanje pri črno-beli fotografiji, negovanje geometrije in kompozicije, fleksibilnost, mobilnost, diskretnost, predvsem pa koncept tako imenovanega zadnjega odločilnega trenutka. Bil je tudi prvi fotograf, ki je svoje fotografije videl na zidovih konservativnega Louvra. Rekli so mu oko 20. stoletja,« je povedala Nina Pirnat Spahić.
Klavdij Sluban, francoski fotograf slovenskih korenin in prijatelj Cartierja - Bressona – na Slubanovo pobudo sta med drugim skupaj vodila fotografsko delavnico za zapornike v enem od pariških zaporov – pa je povedal, da se Cartier - Bresson sploh ni imel za velikega fotografa; ni bil poln sebe, niti ni želel, da ga drugi kujejo v zvezde. Do konca življenja je ostal človeški, blizu običajnim ljudem, medtem ko je proti sistemu ves čas spuščal anarhistične bodice.
