V tem nadaljevanju nanizanke o teorijah zarote se ustavljamo v letu 1969 oziroma pri poletu na Luno. V naših krajih se za dvome o tem, ali so Američani zares pristali na Luni, dolgo niti ni vedelo. O ameriškem sestopu na Luno se ni dvomilo. »Luna vaša, zlata naša,« piše na transparentu s košarkarske tekme med Jugoslavijo in ZDA leta 1970, obče znano pa je tudi, da je za slovensko televizijo neposredni prenos izvedel Evgen Bergant. Za dvome se je izvedelo kasneje, sploh po letu 2001, ko so pri Fox TV o tem posneli dokumentarec. Gre za eno temeljnih teorij zarote, ki temelji na več opazkah oziroma zaznavah.
Kubrick kot osumljenec
Kot utemeljitelj teorije se šteje Bill Kaysing, ameriški anglist in pisec, ki je bil do leta 1963 zaposlen v analitskem oddelku tovarne raket Rocketdyne. Natančneje, bil je urednik za publikacije. Iz neznanih razlogov je pustil službo in začel predvsem potovati po ZDA z avtodomom, ko je to pripeljalo do ločitve od soproge, pa je začel intenzivno pisati raznorazne članke. V sedemdesetih letih je naletel na dokumente v zvezi z vesoljskimi projekti, kot je bila raketa Saturn, ki je bila izdelana v podjetju, kjer je bil nekoč zaposlen, obenem pa je navezal stike z inženirji, ki so mu ponudili razloge za dvom. Izpeljal je teorijo, da Nasa tehnično ni (bila) sposobna izpeljati poleta, da na fotografijah z Lune ni oblakov prahu, ki bi jih morali motorji lunarnega modula povzročati, kot dodatni moment pa mu je služil primer smrti inšpektorja za letenje, ki je analiziral nesrečo posadke Apolla 1. Ta je zgorela ob poskusu vzleta leto prej, torej leta 1967. Nekaj dni potem, ko je inšpektor poročilo predal, je skupaj z družino umrl v avtomobilu med prečkanjem železniškega prehoda.
Svojevrsten vpliv na nastanek teorije, da Američani na Luni niso pristali, je imel tudi filmski režiser Stanley Kubrick, ki je izdal film Odiseja 2001 prav leta 1969 in prejel oskarja za posebne učinke. S tem je postal prvi osumljenec, da je pristanek na Luni v studiu posnel on. In da je to posredno priznal skozi film Izžarevanje, v katerem Kubrick resnično naniza nekaj podrobnosti, ki so vezane na Apollo 11, vključno z otroškim puloverjem, na katerem je upodobljena vesoljska ladja.
Aldrin izgubil živce
Najbolj znani argumenti dvomljivcev o tem, da so Američani leta 1969 pristali na Luni, pravijo: da zastava stoji pokončno, kot da plapola v vetru, čeprav vetra ni bilo – dejansko je podprta; da na fotografijah ni zvezd; da bi moral za fotografijo astronavta, ki stoji v senci, obstajati drugi oziroma umetni vir (studijske) svetlobe, zaradi katerega je fotografirani astronavt viden; da se na fotografiji Neila Armstronga, ki je sebe fotografiral v vizirju kolega Buzza Aldrina, ne vidi, da bi v rokah držal fotoaparat – imel ga je vgrajenega v skafandrih. Navaja se tudi primer ljudi, ki naj bi med neposrednim televizijskim prenosom v robu kadra zagledali ležati steklenico kokakole.
Ko je Bart Sibrel, eden od teoretikov zarote, pod pretvezo, da bo naredil intervju, po hodnikih začel loviti in nadlegovati Buzza Aldrina z zahtevo, naj mu na Biblijo priseže, da je res hodil po Luni, nato pa ga je začel žaliti, da je prevarant in tat, je to astronavta pri takratnih enainsedemdesetih letih tako razburilo, da je pol mlajšega Sibrela udaril v čeljust.
