Barbados, najvzhodnejšo otoško karibsko državo z okoli 300.000 prebivalci, je imperialna Velika Britanija zasedla leta 1627. Britanska kolonija je bila vse do leta 1961, ko ji je London podelil »notranjo avtonomijo«. Pet let kasneje je razglasil neodvisnost, kot vladarico države pa ohranil kraljico Elizabeto II., ki na papirju vlada še petnajstim drugim nekdanjim kolonijam, med katerimi sta veliki Kanada in Avstralija. Britansko krono v teh državah zastopajo generalni guvernerji. Vse so članice Skupnosti narodov (Commonwealtha), ki so jo ob nastanku kolonialistično imenovali Britanska skupnost narodov (British Commonwealth of Nations), s katero ima pobrexitska Britanija velike načrte, saj ima vključno z njo 54 članic po vsem svetu. Barbados, ki naj bi postal republika prihodnje leto, ob 55. obletnici razglasitve neodvisnosti (30. novembra 2021), še zdaleč ne bo prva članica republika. V Skupnosti narodov je 21 republik, med njimi dve, ki nikoli nista bili britanski koloniji (Ruanda in Mozambik), šest članic pa ima svoje monarhe.
Barbados ni edini, ki je željan polne suverenosti
Generalna guvernerka Barbadosa Sandra Mason, ki je Barbados razglasila za »najbolje vodeno črnsko družbo na svetu«, je napovedano razkronanje Elizabete II. razglasila za korak proti polni suverenosti, ki je na prvem mestu brexitskega molitvenika Borisa Johnsona: »Prišel je čas, da dokončno obrnemo hrbet svoji kolonialni preteklosti. Ljudstvo Barbadosa hoče imeti voditelja države z Barbadosa.« O tem vseeno ne bo odločalo ljudstvo na referendumu, ampak barbadoški parlament. Prva država med članicami Skupnosti narodov, ki so razkronale kraljico, je bil Mavricij leta 1992. Ko bo Barbados postal republika, bo imela Elizabeta II. krono še v petnajstih »kraljestvih«, v katerih pa Barbados utegne sprožiti ne samo učinek domin, ampak tudi glasnejše zahteve po reparacijah za britansko vodilno vlogo v trgovini s sužnji. Posebno v nekdanjih karibskih kolonijah, v veliki meri tudi zaradi neodpustljivega sramotnega britanskega škandala Windrush in gibanja Črna življenja so pomembna. Mednje spadajo Antigva in Barbuda, Avstralija, Bahami, Belize, Kanada, Grenada, Jamajka, Nova Zelandija, Papua Nova Gvineja, Saint Kitts in Nevis, Sveta Lucija, Saint Vincent in Grenadine, Salomonovi otoki in Tuvalu.
Kraljica in njena kraljestva
Kraljica je takoj, ko je leta 1953 zasedla britanski prestol, posvetila veliko pozornosti in časa nekdanjim britanskim kolonijam, ki tvorijo veliko večino članic Skupnosti narodov. Med svojo dolgo vladavino je obiskala skoraj vse članice te skupnosti z izjemo Kameruna (samo četrtina današnjega Kameruna je bila del britanskega imperija, preostale tri četrtine si je prilastila Francija) in Ruande (ta ni bila britanska kolonija, Skupnosti narodov pa se je pridružila leta 2009). Kar tretjina kraljičinih obiskov v tujini (v 120 državah) je bila v državah Skupnosti narodov. Nekatere je obiskovala precej večkrat kot druge: Kanado neverjetnih 27-krat, Avstralijo, kjer že dolgo obstaja močno republikansko gibanje, 18-krat, Novo Zelandijo pa desetkrat. Barbados se morda ne bi odločil za to, da ji odvzame krono in se odloči za republiko, če bi ga obiskala večkrat. Pa ga je samo enkrat, in sicer leta 1966, pred razglasitvijo neodvisnosti.
Neuspešna misija princa Harryja
Zadnji poskus Velike Britanije pri prepričevanju Barbadosa, da se ne odloči za republikansko pot, o kateri se je začelo resno govoriti leta 2015, je bil obisk princa Harryja v tej otoški državi leta 2016, ob petdeseti obletnici razglasitve neodvisnosti. Harry je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi si premislili. Plesal je na koncertu lokalnih glasbenikov, se srečal z vodilnimi politiki in, kar ga je najbrž najbolj veselilo, z najbolj znano žensko z Barbadosa, globalno pevsko zvezdo Rihanno. Imel je tudi govor, v katerem je dejal, da je kraljica obiskala »vašo čudovito državo na predvečer neodvisnosti leta 1966«, in trosil komplimente: »Ljudje z Barbadosa imajo od takrat posebno mesto v kraljičinem srcu. Vaša neodvisnost je bila razglasitev zaupanja v prihodnost in petdeset let kasneje je Barbados upravičeno ponosen na svojo živahno kulturo, športne uspehe in naravne lepote, ki privlačijo obiskovalce z vsega sveta.« Morda je tudi odcepitev priljubljenega Harryja in njegove lepe žene Meghan, ki je mešane rase, od britanskega dvora, pospešila odločitev Barbadosa za odcepitev od britanske krone.
