Ko sem minuli petek spremljal interpelacijsko sejo državnega zbora na račun ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, sem gledal poceni vestern, prenesen v današnji čas in iz saloona v parlamentarno dvorano. Na obtožni klopi minister, na sodniškem pultu in med porotniki skoraj sami oboževalci, prijatelji in servilni spremljevalci. Sodba je bila znana vnaprej: nedolžen! In proces? Škoda časa. Tožniki so zbrali celo plejado obremenilnih dokazov, ki bi v spodobnih demokracijah poleg ministra spodnesli še vlado, a ostali praznih rok. Seveda, pričakovano.
Zadovoljen minister, zadovoljni njegovi podporniki. Razprava je bila izrazito ideološka, je dejal Hojs in pri tem mu ni kaj očitati. Če si intimno prepričan in te k temu spodbuja še šef, da si kot notranji minister lahko podrediš ves sistem, ki je poklican k upravljanju notranjih zadev, tudi v segmentih (policija in tožilstvo), ki jim ustava predpisuje polno neodvisnost od politike oziroma avtonomijo, je tvoje razumevanje teh razmerij izrazito ideološko. Z interpretacijami pojma avtonomija si boš lahko pomagal vse dotlej, dokler ne bo ustavno sodišče določilo meje oziroma dovolilo poseganja v operativno delo policije in tožilstva ali pa te okregalo in ti tako početje prepovedalo. In ideološki so seveda tudi očitki in obtožbe, ki govore nasprotno. A še slep bo videl, da ko minister pojasnjuje svoja početja kot prizadevanja za depolitizacijo policije in tožilstva – glede na poglede celotne vlade lahko raztegnemo ta boj še na sodstvo in javne medije, ki naj bi bili orodja v rokah političnih nasprotnikov oziroma »skrajne levice« in »globoke države« –, počne prav to, proti čemur naj bi se boril: domnevno okužene sisteme skuša politizirati in jih pritegniti k svoji stvari.
No, dopustimo mu trditev, češ, tudi predhodniki naj bi se vedli podobno, toda ko poskrbiš za odstavitev šefa nacionalnih preiskovalcev takoj zatem, ko je slednji javnosti naznanil začetek preiskave na račun tvojega prijatelja in zaveznika, ter zahtevaš nadzor nad preiskavami, ki ti ne dišijo, ker so spet v breme kompanjonov, se ideologija konča oziroma preide v, milo rečeno, lumparijo. Še bolj, ko si zavestno udeležen v posel, ki ti prinaša veliko materialno korist mimo vseh pravil in norm. Mimogrede, boste dovolili, g. minister Hojs, da kriminalisti začno preiskavo primera, ki ga je razkrilo, kot mu pravite, »glasilo Levice«? Govorimo o petičnih komunalno opremljenih parcelah v Kolombanu, ki jih je nekdanji župan Kopra, ko je bil še na funkciji, s pomočjo nekega ruskega poslovneža priskrbel zase in prijatelje po izredno nizki ceni oziroma na račun davkoplačevalcev? Zgolj vi, ko bi to isto parcelo kupili po realni ceni, po taki, ki velja za vse preostale smrtnike, bi morali menda odšteti še dobrih 150.000 evrov. Drži? Tudi tu se ideologija konča, razen če ste vanjo tudi formalno, v SDS, vključili in opredelili kot vrednote sodobnega časa, zlorabo položaja, klientelizem, nepotizem, korupcijo, pridobitev premoženjskih in drugih koristi mimo vrste.
Če že ne kolega Matjaž Nemec in drugi interpelatorji, so vas drugi nadzorniki politike našli z rokami v marmeladi, a kljub temu vztrajate pri tem, da ste nedolžni, da so barabe oni, ki vam nečednosti očitajo in vas pozivajo k odstopu. Ja, saj, v tesnem prijateljstvu ste tako s šerifom kot sodnikom. Amen. Bonanza se nadaljuje.
Aurelio Juri, Koper