France Bevk (1890–1970) sodi z okoli 165 knjigami med naše najbolj plodovite pisatelje. Loteval se je tako črtic, novel in potopisov kot romanov, scenarijev, dram in pesmi – za odrasle in še posebej za mladino. Povsem logično se je tako zdelo snovalcem monografije o tem piscu, učitelju, uredniku, prevajalcu in časnikarju, da knjigo o njem poimenujejo po njegovih najodmevnejših delih Od Pestrne do Čedermaca.
Ta nas vodi tako po njegovi biografiji in kulturno-političnem udejstvovanju kot po njegovem opusu, kamor med drugim sodijo še mladinski povesti Tatič ter Lukec in njegov škorec, romaneskna trilogija Znamenja na nebu in drama V kaverni. Ob odlomkih iz njegovih del prinaša tudi literarno-teoretske razmisleke o njegovi pisavi, pa tudi spominska pričevanja nekaterih njegovih sodobnikov in spremljevalcev, denimo Miroslava Košute in Kristine Brenkove; slednja je menila, da je bil Bevk »človek za vse čase«.
Ljudski pisatelj, bard, zgodbar
Čeprav je Bevk izhajal iz kmečko-čevljarske družine iz Zakojce pri Cerknem, so ga najprej poslali v šolo za trgovskega pomočnika, nato pa je izobraževanje nadaljeval na učiteljišču v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino, po povratku pa se je angažiral kot urednik in novinar ljubljanskega Večernega lista, Slovenca, Mladike, Čuka na pal'ci, Našega glasu… Med fašistično zasedbo je ostal na Primorskem in – da bi ohranjal narodno zavest in slovenski jezik – izdajal knjige v slovenščini, zaradi svojega kulturno-političnega delovanja pa je bil večkrat zaprt. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom in postal eden od voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem, kot dober govornik je prevzemal mnoge politične funkcije.
»Živel je v časih zahtevnih političnih, socialnih in družbenih sprememb, in takšno je tudi njegovo literarno delo. Zajema tako revščino Pestrne kot intelektualno življenje Kaplana Martina Čedermaca, ki se je boril za našo nacionalnost, samostojnost,« poudarja eden od avtorjev monografije Boris Jukić. Spomnil je, da je bil pogosto avtobiografski Bevk »ljudski« pisatelj, bard, zgodbar, ki je živel od svojega pisanja, saj so njegove knjige izhajale tudi v milijon in pol izvodih, »za eno knjigo je dobil tak honorar, da je šel lahko za pol leta na Dunaj«.
Vpogled v vsakdan
Literarna zgodovinarka Urška Perenič, ki se je posvetila njegovi obsežni trilogiji Znamenja na nebu, poudarja, da je smiselno Bevkove zgodovinske romane vedno brati kot prispodobo za aktualno politično sedanjost. »Dogajanje je denimo umestil v srednji vek na Tolminsko in v njem prikazal spopad med tlačani in cerkveno ter posvetno gospodo, kar je bila gotovo navezava na njegov čas,« je poudarila. Literarni zgodovinar in teatrolog Krištof Jacek Kozak, ki se je med drugim dokopal do Bevkove neobjavljene komedije Partija šaha – leta 1939 so jo prvič uprizorili v Mestnem gledališču v Mariboru, a je leta 1945 gledališki arhiv skoraj v celoti zgorel –, pa izpostavlja, da se je Bevk tudi dramatiki posvečal ves čas, četudi ni bila njegov paradni žanr.
Bevka smo tako doslej poznali predvsem kot javnega, kulturnega delavca, s slikovnim gradivom – prvič tako obsežno zbranim – pa dobimo tudi vpogled v njegovo čustvovanje in vsakdan, je dodala urednica Nela Malečkar. Bevk je imel namreč tudi zunajzakonske partnerice in z njimi otroke, z vsemi naj bi si dopisoval in zanje skrbel, o čemer priča tudi v monografiji zbrana korespondenca.
