V zgodovini je bil znanilec institucionalnega prostora samostan in v zgodnjem srednjem veku so bili zanj značilni discipliniranje, hierarhija, nadzor, kazen, predvsem pa pravila. Kasneje se pojavijo dvori, katerih značilnost so bile predvsem ceremonije, prav tako pa kažejo nekatere značilnosti institucij, ki jih poznamo še danes. Razvoj se nadaljuje z uvedbo špitala in prelomnim dogodkom velikega zapiranja v 17. stoletju, ko so prebivalce strpali v splošne bolnišnice (hôpitaux généraux), ter vse do rojstva totalne institucije. V špitalu so se znašli tisti, ki niso nikomur pripadali, splošna ustanova pa je imela značilnost azila, za tiste, ki so postopali po mestu.

Nastanitev ljudi v ustanovo je pomenila, da oblasti pospravijo mestne trge in ulice, z namenom, da se v mestu vzpostavita red in mir. Gobavišča pa so predstavljala izobčenje, kar je bilo značilno tudi za nekatere ustanove v zgodnjem srednjem veku. Totalna institucija odpravi izobčenje in gre bolj za izključitev posameznikov iz skupnosti. Šlo je za postavljanje meja. Ljudje so lahko ostali v mestu, ampak so bili izključeni iz skupnosti.

Oblasti »pospravljajo« ljudi v njihove domove

Oblike discipliniranja so omogočale ohranjanje reda od zgodnjega srednjega veka in do današnjih totalnih institucij, kot so psihiatrični azili, bolnišnice, zapori. Ljudje v teh institucijah so povezani z zunanjim svetom, medtem ko so bili v srednjem veku zaprti za grajskimi zidovi. Povsod je obstajalo nadzorovanje in kaznovanje. V sodobni totalni ustanovi so kazni in privilegiji povezani z zunanjim svetom, v srednjem veku pa so bili z notranjim, kot opisujejo filozof Michel Foucault, sociolog Goffman in drugi. Danes oblasti ljudi »pospravljajo« v njihove lastne domove in z njimi upravljajo ter posegajo v svoboščine državljanov, ki so bile pridobljene stoletje nazaj.

V današnji informacijski dobi, predvsem pa v letu 2020, lahko vidimo, kako naši domovi postajajo delovne pisarne, šole, zdravniške ordinacije, telovadnice, zapori, domovi za nego starejših, za varovanje otrok in tako dalje. Funkcija osebnega prostora, kot prostora intime in varnosti, izgublja svojo vrednost in pomen. Z vse večjim nadzorom, tako tehnološkim kot fizičnim, domovi postajajo prostori, ki se jih polastijo oblast in odločevalci. Ti si v času pandemije jemljejo pravico posegati v temeljne svoboščine posameznih državljank in državljanov, še posebno ljudi na margini.

Dom ni več prostor počitka, zabave in druženja, kot je za marsikoga bil do zdaj, ampak v zadnjem času za tisoče ljudi v Sloveniji postaja prostor za prestajanje kazni, prostor, v katerem se nad posameznicami in posamezniki izvajata nadzorovanje in kaznovanje s strani oblasti in odločevalcev.

Čemu karantena v nizki sezoni

Če so podatki o okužbi s koronavirusom, ki nam jih posredujejo institucije in mediji, v zadnjih dneh relevantni in vsaj približno točni, če drži, da traja inkubacijska doba za razvoj simptomov bolezni covida-19 od 7 do 14 dni, to pomeni, da so virus pravzaprav prinesli ljudje iz tujine, tisti, ki so bili na dopustu v času vrhunca poletne sezone. A konec julija ni nihče pomislil na to, da bi zaostrili ukrepe, ki bi pripomogli k zdravju vseh.

Pa ne gre obsojati mladih, ki so se na počitnicah zabavali. Oni imajo dovolj težke nahrbtnike, polne ostankov prejšnjih generacij, ki jim zapuščajo onesnaženo okolje, zastrupljeno vodo, negotovo in nič kaj varno prihodnost. Ostaja jim zabava, ki pa je prav tako nevarna.

Toda v času po poletni sezoni, ko se narava nagiba v jesensko in mirnejše obdobje, odhajajo na dopust tiste posameznice, posamezniki in skupine, ki niso željni zabave, druženj in podobnega. Običajno odhajajo v tem času revnejši, ranljivejši, starejši, bolni, ljudje z margine, hendikepirani, brezposelni, pa tudi tisti, ki zavestno krepijo svojo psihofizično odpornost, da pomagajo sebi in drugim.

Slednji so letos kaznovani z odločbo o karanteni ali pa popolnoma prikrajšani za absorbiranje morske klime, za oddih. Zaprti so v lastnem domu, ustrahovani, nadzorovani in tudi kaznovani. Dom ni več zaseben, temveč postane del lastnine oblasti – odločevalcev, državnih organov, postane prostor, v katerega lahko vstopajo, preverjajo in za katerega so postavili navodila o tem, kako se mora posameznik obnašati. Napisana so pravila vedenja, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Na individualni ravni to pomeni, da je posameznik, ki je kaznovan, podvržen vsiljevanju vedenjskih vzorcev. Eden od teh vzorcev, najbolj značilen za to pandemijo, je primer pogostega umivanja rok, ki je zapisano v navodilih za življenje v času pandemije na straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in je še do nedavnega pomenilo nekakšno obliko duševne motnje, ki jo je bilo mogoče diagnosticirati in »zdraviti«. Da pa bi se izognili pravnim sporom in dilemam, so navodila formulirana kot priporočila. Tako pravzaprav oblasti v 21. stoletju upravljajo s posamezniki in posameznicami, z njihovo zasebno lastnino.

Pomagaj mi, da te bom lažje kaznoval

Tehnologije bodo v prihodnosti omogočale še več nadzorovanja in kaznovanja. Kjer danes državnim organom oziroma institucijam posameznika ne uspe prisiliti v nadzor s pomočjo tehnologije, se na spletnih mestih pogosto pojavlja beseda pomoč. Na primer: »Pomagajte zajeziti širjenje novega koronavirusa in si še danes naložite aplikacijo #OstaniZdrav, ki je za uporabnike mobilnih telefonov z operacijskim sistemom Android na voljo na […].«

Takšnih in podobnih pozivov k »pomoči« je na spletu vse več in so vse pogostejši. Prejmeš jih na Facebooku, preko kratkih sporočil na telefonu itd. Besedna manipulacija od neuspešne prisile v neko dejanje do apela za pomoč je zastrašujoča. Je zloraba pomoči, ki v osnovi in svojem bistvu narekuje plemenita dejanja, ne pa zvijačo. Kot bi rekli: »Prosim, pomagaj mi, da te bom lažje kaznoval.« Zveni paradoksalno.

Pred desetletji, ko so se ob porastu kapitalistične mentalitete začele pojavljati vrste za vstop v dom za starejše občane in tudi prostorske težave v socialnoskrbstvenih ustanovah, so oblast in državni organi poskušali vso skrb in odgovornost prenesti na zasebno raven. Na svojce in na domače. Pozivali so, naj skrb za nemočne, starejše in bolne prevzamejo sorodniki, družinski člani, predvsem ženske. Podobno je bilo z zdravljenji. Bolnik v bolnišnici je dobil odpustnico bistveno hitreje kot na primer pred 40 leti.

Trend javnega in državnega se tako zelo stopnjuje, da je do danes pripeljal že do tega, da si oblast drzne postavljati pravila v zasebnosti, intimnosti. Problemi, ki so dolga leta nastajali v javnem prostoru, s sistemsko korupcijo, političnim kadrovanjem, lobiranjem, se danes vse bolj prenašajo v zasebno-intimni prostor, kjer naj posamezniki za nastale probleme odgovarjajo sami, pa naj bo razlog koronavirus ali ne. Koronavirus je le posledica dogajanj v trenutni družbenopolitični realnosti, in ne vzrok, kot bi marsikdo rad prikazal.

Ljudje ne gredo na zabave, temveč v naravo

Ukrep, kot je karantena oziroma hišni pripor za tiste, ki prihajajo s Hrvaške, ki je bil uveden ob povečanju števila obolelih s koronavirusom, je milo rečeno enoznačen in neučinkovit, tako časovno kot vsebinsko. Ko država doseže določeno število okuženih posameznikov na določeno število prebivalcev, pristane na rdečem seznamu in s tem aktivira ukrep. Tega števila se odločevalci oklepajo kot normativa, ta pa je določen na podlagi statističnega podatka in je, kot vidimo te dni, precej neučinkovit ter preozko gledan normativ – in še ožje razumljen – da bi učinkoval. Je pomanjkljiv in selektiven.

Če bi bil ukrep, ki so ga uvedli z vzpostavitvijo karantene za posameznike ob prihodu s Hrvaške v drugi polovici avgusta, torej po vrhuncu turistične sezone, učinkovit, ne bi bilo zdaj tolikšnega števila okuženih. Kajti ti, ki zbolevajo zdaj in raznašajo virus po šolah in delovnih mestih, so bili na dopustu v vrhuncu sezone, ko se je mirno prihajalo iz Hrvaške in v Hrvaško. Ljudje, ki so odšli na Hrvaško po valu okuženih, pa prejemajo odločbe za karanteno, v katerih je med drugim navedeno: »Vse stroške karantene nosi posameznik sam.«

Besedilo odločbe je zapisano z neobičajno majhnimi črkami, tako da ga lahko brez očal prebere bolj malo ljudi, sploh pa ne na prehodu meje, stoje. Kot da gre v celoti za droben tisk. Ni podpisana in ne žigosana. Torej je neveljavna. Naj torej ljudje z nižjimi dohodki, s pokojninami, vse stroške karantene nosijo sami, čeprav prihajajo iz okolij, ki nikoli niso bila žarišča za prenos koronavirusa, iz okolij, kjer ni bilo in ni gneče in kjer ni zabav? V posezonskem času vlada na dopustu mir, ljudje ne odhajajo na zabave, temveč v naravo, in so zato kaznovani s karanteno. Ta slabo vpliva na posameznikovo duševno zdravje in z njo so mu kršene osebne svoboščine, ki so zapisane v ustavi.

In če se spet ustavimo pri statistiki in normi, h katerima se odločevalci tako radi zatekajo in se ju oprijemajo, vidimo, da sta v teh dneh le dva okužena prišla iz Hrvaške in da je to pri številki 79 okuženih zanemarljiv podatek. Kaj pa vsi spremljajoči dejavniki, ki škodijo ljudem v karanteni (hišnem priporu) in zaradi nje: ekonomske, duševne, socialne posledice in še kaj? Koliko škode je povzročene in koliko koristi je pridobljeno z vzpostavitvijo karantene, ki je odrejena na podlagi le enega podatka, ne ozirajoč se na druge multiple dejavnike?

Imuniteta lastnikov plovil in nepremičnin na Hrvaškem prevladuje že nekaj časa in sproža diskriminacijo ter odpor do sodelovanja z oblastmi in odločevalci pri ukrepih, s katerimi oblasti prosijo, naj prebivalstvo pomaga, da bomo prebrodili pandemijo.

Kot večja gasilska akcija

Pandemija sproža dvig podtalnice, z vso umazanijo, ki se je nabirala v njej, z namenom pokazati, da to, kar obstaja, ne more več obstajati. Z namenom pokazati, da socialnovarstveni, zdravstveni, šolski sistem komajda še delujejo. Da zdravnik predpiše antibiotik kar preko telefona, ne da bi bolnika videl, kaj šele da bi opravil krvno preiskavo. Antibiotik, ki sesuje črevesno floro in je potrebnega kar nekaj časa, da se v črevesju spet vzpostavi ravnotežje. Kasneje pa se izkaže, da sploh ni bil potreben, ampak je težava povsem drugje.

Na družbenem nivoju se dogajanja, ukrepi in akcije oblasti, odločevalskih državnih organov in institucij zdijo kot nekolika večja gasilska akcija. Zapovedujejo se zaščitne maske, dezinfekcija rok, fizična razdalja med osebami in kliče se na pomoč prebivalstvo, vse z namenom, da bi se sistem ohranjal, pod krinko gesla »Ostanimo zdravi«. Kot da ne bi vedeli, da je sistemsko nekaj zelo narobe. Kot da si ne bi hoteli priznati, da je treba začeti spreminjati zadeve pri temeljih, in ne na strehi, kjer gori. Pravzaprav gre bolj za to, da današnje rešitve za nastale probleme postajajo problemi, in ne obratno.

Dr. REZKA OSREDKAR