Odtlej so namreč številni turisti na dosegu tudi za taksiste, ki jih lahko čez 200 milijonov dolarjev vreden most, za katerega se je pri Kitajcih zadolžila takratna vlada, odpeljejo na Male kar po kopnem. Prihodki Waheedove so se čez noč podvojili. A tako kot je kitajska investicija pri delu maldivijske populacije povzročila pozitivne posledice, je naslednja vlada ugotovila, da bodo zaradi te in drugih kitajskih investicij na slabšem vsi državljani. Prejšnji predsednik Abdulla Yameen, ki se je že znašel za zapahi zaradi korupcije in tudi dodelitve gradnje mostu kitajskemu ponudniku po napihnjenih cenah, naj bi državo s slabimi petimi milijardami letnih prihodkov zadolžil za dobre tri milijarde dolarjev. Nova maldivijska administracija podobno kot druge države v jugovzhodni Aziji poskuša reprogramirati dolgove in se izviti iz dolžniške pasti, v kateri so se s podobnimi očitki »novega kolonializma«, usmerjenimi v Kitajsko, znašli tudi Mjanmar, Pakistan in Malezija. Novi maldivijski predsednik Ibrahim Mohamed Solih sicer poskuša dobre učinke mostu med Malejem in otokom Hulhumale ponoviti, a z drugim partnerjem. Med Malejem in bližnjimi poseljenimi otoki bi rad zgradil še tri mostove. Največji infrastrukturni projekt na Maldivih bo vreden 500 milijonov dolarjev, a denarja zanj vlada nima. Posodila jim ga bo Indija, ki želi na ta način zmanjšati vpliv Kitajske v svoji neposredni soseščini v Indijskem oceanu.
Graditelji mostov v dolžniške pasti
Taksisti na Maldivih se morajo boriti za svoj vsakdanji kruh, podobno kot taksisti drugod po svetu. Amina Waheeda je ena izmed njih. Odkar pa je pred dvema letoma Kitajska zgradila dva kilometra dolg most prijateljstva med glavnim otokom Male in sosednjim otokom z letališčem, se je življenje za Waheedovo spremenilo.
Novi maldivijski predsednik Ibrahim Mohamed Solih bi rad med glavnim mestom Malejem in bližnjimi poseljenimi otoki zgradil še tri mostove.
