Še danes kdo težko razume, da je kolesarstvo ekipni šport, a po tem Touru bo po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja najbrž vsem malo lažje. Moštva svoje tekmovalce dolgo selekcionirajo in pripravljajo na podvige, kot je rumena majica na dirki po Franciji, in za končni uspeh se enemu kolesarju podredijo tudi takšni, ki bi sicer sami naskakovali vsaj stopničke. Pri Rogličevi Jumbo Vismi so našli pravo recepturo tudi s tem, da ne sloni vse na enem človeku, ampak priložnost dobijo tudi drugi, kar še tesneje – in v enakopravne, bolj prijateljske odnose – poveže vse člane.
In to je zelo všeč Seppu Kussu, prvemu pomočniku Slovenca, ki mu v Alpah narekuje tempo, na ravnini pa se vozi za njim in pazi, da se mu ne pripeti kaj hudega. In če ima na tem Touru v karavani kdo še moštvenega kolega, ko postane brutalno težko, je to Roglič, kar je razkošje, ki bi si ga želel vsak. Skupaj sta bila že marsikje in večkrat slavila, lani na Giru in Vuelti, če omenimo največji dirki. In če je bila kje možnost, je tudi Američan dobil proste roke, denimo na 15. etapi v Španiji. Letos pa je denimo Kuss na kriteriju Dauphine po padcu in odstopu Zasavca odlično pripravljenost potrdil s slavjem v zadnji etapi, kar je našemu asu najbrž dalo dodaten signal, da stisne zobe in se pojavi na startu Toura.
Tu 26-letnik iz Colorada opravlja pomembno delo v tretjem tednu. V kraljevski etapi – zaradi velike nadmorske višine domačih krajev mu je bila pisana na kožo – je bil celo blizu etapne zmage. Kisovčan je imel zadevo pod kontrolo, zato mu je prepustil, da poskusi sladkosti slavja na največji dirki. Pri dveh kilometrih do konca je že bil sam v ospredju. »A sem šel malo čez svojo mejo. Zato sem potegnil zavoro in poskusil pomagati Primožu, kolikor sem lahko,« je povedal Sepp Kuss, ki zna hitro preklapljati med osebnimi in ekipnimi cilji – včeraj je bil spet povsem Rogličev.
Pa je cestni kolesar komaj peto leto, prej je bil gorski kolesar, a mu je prvotni poklic postal preveč predvidljiv, čeprav so se s prijatelji podili po gozdovih čez korenine, ker je bila cesta brezzvezna. Zdaj se že spogleduje z velikimi izzivi, na olimpijskih igrah v Tokiu bi moral biti eden glavnih ameriških adutov. Za tritedenske dirke pa še ni povsem nared. »Moram se še izboljšati v vožnji na čas in miselno še nisem na tej stopnji. Saj delam trdo, toda ljudje sploh ne vedo, koliko dodatne energije za to potrebuješ, koliko se moraš žrtvovati, da si lahko osredotočen vsak dan,« je spoznal ob Kisovčanu.
Z Rogličem pa imata skupnega več kot le to. Kuss ima namreč tudi slovenske korenine, praded in prababica sta migrirala čez lužo v rudarsko mesto Leadville, ki ima še danes slovensko sosesko. On pa je kot otrok obiskal njuno domovino in se celo povzpel na Triglav. »Slovenija je lepa dežela,« je dejal slovenski televiziji, Zasavec pa je dodal, da mu je dobro znana tudi potica. Pa še nekaj ju veže, ljubezen do zimskih športov. Da je bil Seppov oče Dolph trener ameriške nordijske reprezentance na dvojih olimpijskih igrah (v Innsbrucku 1964 in Saporu 1972), je pustilo posledice tudi pri sinu, ki se je nekoč ukvarjal tudi smučarskim tekom.
