Imajo veliko skupnih značajskih lastnosti, le da nekatere pri Janši izrazito izstopajo, kot je dominanca. Vse in vsakogar mora obvladati, uganka so ministri, ki se mu tako zlahka podrejajo. Zaradi koristi ali bolj zato, ker jih veliki vodja drži v šahu? Saj veste, afera Sript pri Pivčevi, raziskovalni novinarji tudi ravno zdaj odkrivajo, zakaj je Zvonko Černač (poslanec SDS in član parlamentarnega odbora za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, ki je nenapovedano vkorakal na sedež policije) med pogajanji o sestavi Janševe vlade iskal podatke o policijskih preiskavah proti Počivalšku in njegovemu omrežju. Ministra Tonina ne skrbijo kriminalna dejanja, podrejanje Janši nosi v strankarskih genih.
Poslanci gotovo niso tako neumni, da ne bi vedeli, pri čem sodelujejo. Na primer Janja Sluga (SMC). Občudovala sem jo, s kakšnim žarom se je pred dvema letoma zavzemala za predlog »svojega« zakona o nujni sanaciji z dediščino industrije zastrupljene zemlje Celjske kotline, zdaj pa podpira nekompetentno in arogantno vlado, ki zastruplja vso Slovenijo. Ne verjamem, da jo je lahko preslepila z neprestanim hvalisanjem o svoji uspešnosti, kajti resnica je ravno nasprotna. V kratkem času je ta vlada pridelala 2100 evrov dolga na prebivalca. In s čim lahko pozicijski poslanci razložijo ter opravičijo Janševo manipulacijo o desetih milijardah evropskih sredstev (ali dvanajstih po Toninovo)? V naslednjih sedmih bomo dobili le 2,1 milijarde nepovratnih sredstev, a še ta bodo vezana na projekte. Iz redne gospodarske perspektive bo na račun deleža BDP in stopnje razvitosti Slovenija v tem obdobju sicer prejela 4,5 milijarde, vendar pa jih bo morala ravno toliko vrniti (Jože P. Damijan, Studio City). O vladinem spopadu s korono in z nami danes ne bom razpredala.
Ljudje se rodimo v nek čas in okolje, ne da bi lahko kakor koli vplivali na to. Če imamo srečo, prebivamo na našem lepem koščku Zemlje, in če imamo še večjo srečo, nikoli ne doživimo vojne ali večjih naravnih katastrof. Kmalu ne bo več Slovencev, ki so preživeli drugo svetovno vojno. Za njimi gremo tisti, ki smo živeli del življenja v »krutem« socializmu in del v sedanji »demokraciji«, iz lastnih izkušenj ju lahko primerjamo. Nimam opranih možganov, niti ne hranim samo lepih spominov in trdim, da je bilo življenje v socializmu (v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja) za večino državljanov boljše, bolj optimistično in bolj demokratično. Bil je čas medsebojnega sodelovanja, spoštovanja ter solidarnosti, čas veliko večjih možnosti za šolanje in počitnic za vse, čas veliko večjih možnosti za zaposlitev, stanovanje in zdravstvo za vse… Drži, nekateri so trpeli, žalovali so za pobitimi ali izseljenimi svojci, nacionaliziranim premoženjem, spet drugi so zaman hlepeti po oblasti…
Zdaj se tako hvalimo, da imamo svobodo izražanja. Nanjo se sklicujemo ob primitivnih žaljivkah in grožnjah. Ob tridesetletnici samostojne Slovenije se še bolj pogosto kot prej omenja veselje, da imamo svojo državo. »Osamosvojitelji« si še bolj kot prej pripenjajo izključevalne »medalje« in še z večjo vnemo pljuvajo po preteklosti. Prizadevajo si, da bi izničili NOB, desetdnevno bojevanje je zanje veliko več vredno kot štiriletno, celo sodelovanje z okupatorjem postaja vrednota. Izničiti hočejo vse dobro v nekdanji državi, življenje v njej opisujejo po ocenah Slovencev iz »Argentine«, poskušajo oblatiti pomembne ljudi iz tistih časov, sami pa naj bi postali naši največji heroji. Vsem prizadevanjem navkljub ne morejo utišati resnice, ki trka na naša spoznanja, vest in srce ter glasno opozarja, da je prebivalstvo vedno bolj revno ter razdeljeno, nastrojeno sovražno ali malodušno, in da imajo posebno mladi že zdavnaj vsega dovolj. Vendar vseeno obstaja rešitev: posnemajmo Islandijo.
Polona Jamnik, Bled
