Libijski premier Fajez Al Saradž, ki je na čelu mednarodno priznane vlade v Tripoliju in ki ga bolj ali manj podpirajo različne milice na zahodu Libije, je v televizijskem govoru sporočil, da bo konec oktobra odstopil. Oblast, ki jo ima predvsem na območju prestolnice, namerava prepustiti vladi narodne sprave, o kateri naj bi se v naslednjih tednih dogovorili obe strani državljanske vojne, s čimer bi se končal kaos, ki se je začel z uporom proti Moamerju Gadafiju leta 2011.

Na to Al Saradževo napoved so najbrž vplivali tudi protesti proti revščini in politični eliti, ki so se v zadnjih tednih iz Tripolija razširili po vsej Libiji. Oslabili so tudi Al Saradževega velikega rivala generala Kalifo Haftarja, vladarja vzhodnega dela Libije, saj je njegov premier v soboto zaradi množičnih demonstracij v Bengaziju odstopil.

Dogovor o oblikovanju skupne vlade

Lani spomladi se je zdelo, da bo Haftar s svojo vojaško ofenzivo kmalu osvojil Tripoli in tako dobil oblast nad praktično vso Libijo. Vendar mu je načrte prekrižal turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki je v Libijo v boj proti Haftarjevim enotam poslal sirske Turkmence. Tako je omogočil protiofenzivo in vojaške zmage Al Saradževe vlade oziroma njenih milic. Rusija, Egipt in Združeni arabski emirati pa so nato pomagali generalu Haftarju vzpostaviti ravnotežje sil. Nastal je neke vrste patpoložaj in boji so ponehali.

Pravzaprav bi bil zdaj lahko za mir v Libiji in nastanek skupne vlade ključen dogovor med Turčijo in Rusijo. Menda naj bi v Libiji Moskva popustila Ankari v zameno za to, ker je Ankara popustila Moskvi v Siriji.

Obe strani v libijskem konfliktu sta se tako minuli teden v Maroku pod okriljem Združenih narodov načelno dogovorili o skupni vladi, ki bi v 18 mesecih organizirala volitve. Aguila Saleh, predsednik parlamenta Haftarjeve vzhodne Libije, je pozval k umiku vseh tujih plačancev in k razpustitvi milic. Saleh ima vse večji vpliv na vzhodu Libije, Haftar pa je po neuspešni ofenzivi na Tripoli postal ranljiv.

Do miru tudi z dogovorom o delitvi naftnega dobička

Al Saradž torej namerava konec oktobra predati oblast vladi, v kateri bi bili tudi predstavniki vzhodnega dela Libije. Ni pa povedal, kaj bo storil, če dogovora o takšni novi vladi ne bo do konca oktobra.

Al Saradževa napoved odstopa je najbrž tudi posledica več tednov trajajočih protestov, ki so posledica vse večje revščine. Iz Tripolija na zahodu so se razširili tudi v Bengazi in Tobruk, ki sta največji mesti v vzhodnem delu Libije. To je tudi upor proti slabemu vladanju milic in politične elite tako na zahodu kot vzhodu.

Protestniki nastopajo proti korupciji, podražitvam in vse slabšim javnim storitvam, saj vlada pomanjkanje vode, elektrike, osnovnih živil, gotovine v bankah in pogosto celo bencina. Tu sta še vse hujša pandemija in galopirajoča inflacija. Gospodarska situacija se je poslabšala januarja, ko je Haftar začel onemogočati črpanje in prodajo nafte, ker naj bi njegov del Libije dobil premalo. Tako je proizvodnja nafte padla z milijona na 100.000 sodčkov na dan. Nemški zunanji minister Heiko Maas se je v ponedeljek v Tripoliju zavzel za pravično delitev dobička od nafte, brez česar gotovo ne bo miru.